Martina in Franc Ivanšek iz Zasapa pri Cerkljah ob Krki krškopoljske prašiče redita od leta 1988, so jih pa imeli že njuni predniki, tudi v 60. in 70. letih, ko je še veljala prepoved proste reje merjascev te pasme (veljala je do leta 1990). »Inšpektorji so hodili po terenu skupaj s policijo in veterinarji. In če so kje odkrili krškopoljca, so ga takoj kastrirali. Domačini so merjasce običajno skrili v listnice, posebne prostore zadaj za hlevom, kjer so sicer hranili listje za steljo. Kdor je 'zašpecal', da ta in ta redi krškopoljca, je bil celo denarno nagrajen,« se spominja Martina Ivanšek.
Na kmetiji Ivanškovih redijo 23 plemenskih svinj in enega merjasca te edine slovenske avtohtone pasme prašičev. So izvorna kmetija, kar pomeni, da je od njih šel tudi prvi plemenski material po vsej Sloveniji, pojasnjuje Ivanškova.
Več je imel “špeha”, boljši je bil
»Nekoč so krškopoljce res vzrejali tako, da so imeli ogromno masti, kajti moralo je je biti dovolj za celo leto. Tudi meso je bilo treba zaliti v mast, saj ni bilo hladilnikov in zamrzovalnih skrinj. Potem pa so začele v ospredje prihajati sodobne pasme s čim manj masti, pomembna je bila vzreja samega mesa.« Ko sta Ivanškova začela z rejo, sta vsak teden vozila odojke na sejme po vsej Sloveniji. »Včasih sva prodala vse, spet drugič smo domov pripeljali polno prikolico. Šest let je trajalo, da smo si ustvarili trg.« A Ivanškova pravita, da nikoli ne bi zamenjala krškopoljca za »sodobnega« prašiča. Krškopoljci so veliko bolj mirni, odporni in prilagodljivi, ješči, nezahtevni za rejo.
Danes mora imeti vsak krškopoljec na ušesu posebno selekcijsko številko, ki jo izda Kmetijsko gozdarski zavod. Pasasti prašič brez te številke ni krškopoljski prašič, poudarja Andrej Kastelic, vodja oddelka za živinorejo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Novo mesto. Druga pomembna razlika med krškopoljcem in sodobnimi pasmami je opazna na krožniku. »V mesu krškopoljca je bistveno ugodnejše razmerje med omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami. Meso je mehkejše, bolj sočno, aromatično, okusno, pri suhomesnih izdelkih pa vse to še bolj pride do izraza.« Stroka je potrdila, da je meso krškopoljskega prašiča za predelavo v trajne izdelke, zlasti pršut, znatno boljše kot meso modernih pasem.
Za zdravje prašiča molitev in svinjska krača
Za krškopoljce je značilna črna barva telesa s širokim pasom belkaste barve preko pleč. Prve pisne omembe takšnega prašiča segajo v leto 1851, prve upodobitve in novo poimenovanje s podrobnim opisom pa v leto 1899. Kot pravi dr. Ivanka Počkar iz Posavskega muzeja Brežice, je imel prašič od nekdaj na Slovenskem posebno mesto, kot simbol obilja, bogastva, sreče. »Kmetom je bilo najpomembneje, da je bil prašič zdrav. Za to so si prizadevali na različne načine, od risanja morinih tac (pentagram kot simbol varovanja, op.p.) na hlevska vrata do molitev, v priprošnjah so se zatekali k svetemu Antonu. Ponekod še danes na Antonovo, 17. januarja, cerkvi darujejo prekajene svinjske krače, plečeta, klobase.« V času fevdalizma sta bila prašič in svinjska mast običajna podložniška dajatev.
Danes je po podatkih Kastelica v Sloveniji okoli 160 kmetij s 400 do 450 plemenskimi svinjami krškopoljskega prašiča in 70 merjasci, leta 2001 so bile take kmetije zgolj tri, redile so 30 plemenskih svinj in pet merjascev. Pred 15 leti, ko se je v Sloveniji pojavila prašičja kuga, so krškopoljce načrtno razširili po vsej državi, da ne bi morebiten pojav bolezni na Krškem polju opustošil pasme, pojasnjuje Kastelic. Z geografsko razširitvijo pa so nenazadnje povečali tudi zanimanje za to pasmo po vsej državi.
Društvo rejcev krškopoljskih prašičev, ki ga vodi Franc Ivanšek, je lani registriralo blagovno znamko Mesnine krškopoljskega prašiča. Da bi še povečali prepoznavnost te vse bolj priljubljene, a še vedno ogrožene pasme prašičev in pomembnega dela posavske kulturne dediščine ter povezali rejce, različne institucije ter gostilne, so društvo, krška občina, Posavski muzej Brežice, Kmetijsko gozdarski zavod Novo mesto, Kmečka zadruga Sevnica in restavracija Kunst združili moči in oblikovali dvoletni projekt Črno-belo bogastvo s Krškega polja. Vreden je 180.000 evrov, z njim se bodo prijavili tudi na razpis evropskega kmetijskega sklada.
