Biti Evropejec na splavu sredi Donave je res simpatično. Še posebej po letu 2004, ko je postalo samoumevno, da lahko gradimo na tem, kako bomo postali vedno bolj Evropejci. Takrat se nam je zdelo, da je prišlo do selitve narodov. Slovenija se je iz jeklenega primeža Balkana fizično preselila v topel objem Zahodne Evrope. Biti Evropejec na Potsdamer Platzu v Berlinu je bilo otročje lahko. Santa Maria del Fiore je bila naša gotska domovina. Barcelona naša bratska republika, vsaj dokler tam stvari niso postale resne. Pariz je bil dvorišče naše civilizacije. Sredi zbirk evropskega renesančnega slikarstva in muzejev nemških avtomobilov ni težko pripadati temu velikemu kontinentu.
Stvari postanejo zanimive na drugem koncu. Na skrajnem koncu, kjer se naše sanje o Evropi iztečejo v Črno morje in se soočijo z ljudmi, ki v drugih jezikih sanjajo ...
Bilo je ob tretji uri ponoči 29. decembra. »A veš, da je danes obletnica?« je vprašal Goran Vojnović zamišljeno. Res smo praznovali obletnico začetka...
