Najprestižnejša nagrada Društva oblikovalcev Slovenije (DOS), priznanje za življenjsko delo, ki so jo podelili konec leta 2017, je šla v roke oblikovalcu, arhitektu, vsestranskemu ustvarjalcu in profesorju Saši Janezu Mächtigu. Ob podelitvi nagrade je predsednik DOS Jurij Dobrila med drugim dejal: »Saša Mächtig predstavlja v našem prostoru že pol stoletja izrazito posebnost – osebo, ki razume arhitekturo in razume dizajn, hkrati pa se globoko zaveda dejstva, da je le ena generacija daleč premalo, da bi neka družba doživela civilizacijsko stopnjo več.«
Njegovo ime je poznano tudi širši javnosti, kar za oblikovalce v Sloveniji ni značilno. Tudi njegova dejanja niso bila nikoli značilna, nasprotno, pogosto so predstavljala prelomnice na področju oblikovanja v Sloveniji. Že kot absolvent fakultete za arhitekturo je z oblikovanjem nadstreška sredi mesta – pri kavarni Evropa je ustvaril strešno skultpuro (1968) – izzval javnost in generiral polemike ter s tem tudi širši dialog o arhitekturni in oblikovalski stroki.
Leta 1966 je zasnoval mikroarhitekturo, legendarni rdeči kiosk K67, ki je postal del splošne urbane strukture v Jugoslaviji in širše ter se je enakovredno vključeval v historična ali sodobna okolja. K67 je postal del prestižne oblikovalske zbirke 20. stoletja newyorškega muzeja za sodobno umetnost MoMA.
Od kioska do košev za smeti
Njegov opus je vsestranski, poleg oblikovanja modularnega sistema nadstrešnic za postajališča javnega prometa, telefonskega dušilnika, košev za smeti žaba, novega kioska K21 itn., je zaslužen, da imamo v Sloveniji zadnjih trideset let tudi študij oblikovanja znotraj akademije za likovno umetnost in oblikovanje. To nedvomno predstavlja najpomembnejši premik znotraj slovenskega oblikovanja v njegovem stoletnem razvoju.
Pomembno vlogo je imel pri organizaciji 17. svetovnega kongresa industrijskih oblikovalcev ICSID leta 1992 v Ljubljani in osmih slovenskih mestih. Še v času našega narodno-državnega osamosvajanja je Sloveniji zelo odgovorno in javno zastavil pomembno vprašanje: »Od česa bomo Slovenci živeli?« Na tak način so želeli politiko opozoriti na izjemne priložnosti ob našem vsesplošnem triletnem samospraševanju o končnih ciljih samostojnosti. Seveda so imeli tudi odgovor: »Od kakovostnih tržno zanimivih izdelkov in storitev, torej od dobrega dizajna.« Slovenija kot samostojna mlada država naj bi bila utemeljena na znanju, za katero je takrat že imela primerjalne prednosti, da nadaljuje s konkurenčnostjo, inovativnostjo, dodano vrednostjo in človeškim resursom.
Nagrajenec je ob prejemu nagrade dejal: »Priznanje v tako izjemni družbi ustvarjalcev, ki so prejeli priznanja 2017 za svoje oblikovalske presežke najširšega razpona, je zame prav poseben privilegij. To je izjemna 'pravica' biti v družbi mladih kolegov, ki imajo pred seboj še dolgo poklicno pot kultiviranja v družbeno dobro. Pa saj to udejanjajo z vsako potezo, ki jo zrcalijo njihova priznanja. Seveda, vsi delujemo v okvirih nikoli prekinjenih dogovorov o našem poslanstvu, zato bom tudi sam po svojih močeh pritrdilno odgovoril dragemu Mihi Turšiču, ki mi iz Nizozemske piše: 'Upam, da te življenjske nagrade še ne pomenijo konec vašega dela in da boste še kaj naredili za naš čas.'«
