»Dober hamburger je odvisen od sestavin. In naše so zelo posebne,« je dejal Jure Ažman, lastnik Hot Horsa, edinega konjskega burgerja daleč naokoli. Kako ne bi bile – če so vsi zdaj zelo priljubljeni burgerji goveji, so njihovi konjski.
Namesto livar je zaradi ljubezni postal mesar
»Začelo se je tako, da sem se priženil v mesarstvo Krušič. Tako sem se izučil za mesarja, čeprav me je oče silil, da bi bil livar, ker smo doma imeli obrt. Ker smo bili takrat mulci, se je velikokrat zgodilo, da ponoči nismo imeli kje jesti, burekov pa smo se prenajedli. Zato sem se domislil, da bi začel peči burgerje. Konjske, seveda,« je razložil.
Leta 1993 so najeli kiosk v Tivoliju: »Skoraj dve leti sem bolj sameval, nihče ni hotel konjskih burgerjev. Ponujal sem jih sprehajalcem, naj pokusijo. Ne vem, zakaj je bilo tako – ali zato, ker so bili burgerji takrat pri nas še neznani, ali zato, ker je bilo konjsko meso.« Zdaj je drugače – njihovi burgerji so priljubljeni, konjsko meso je specialiteta. Vse konjsko meso je vzrejeno v Sloveniji prav za zakol. In kot je razložil Ažman, je meso, ki ga uporabljajo, od največ dve leti starih živali: »To je tako, kot bi jedli teletino. Naši konji živijo zunaj, ker jih ne moreš rediti v hlevu. Naše meso je res zelo kakovostno ter tudi zelo zdravo. Konjsko meso nima slabega holesterola in ima veliko železa. Celo tako malo maščob ima, da ga moramo, ko ga mesec dni zorimo, pokrivati z maščobo, da je okusnejše.«
Burger ni več nočna hitra hrana
Hot Horse se je pred petimi leti ločil od mesarstva Krušič in ima svojo predelavo mesa za štiri okrepčevalnice z burgerji. V njih ponujajo res veliko jedi, a še vedno največ prodajo horseburgerjev in burgerjev z mesnim sirom. »Mesni sir je po naključju postal del naših burgerjev. Nekoč se je zgodilo, da so ljudje ponoči še hoteli jesti, a nisem več imel mesa, imel pa sem maso za mesni sir in sem ga kar dal na žar, potlačil, spekel. Izkazalo se je, da je zelo okusno,« se spominja. Od drugih burgerjev se razlikujejo tudi po tem, da si dodatke lahko izbere vsak kupec sam. In še po tem, kot vztrajajo, da je njihov burger bolj pleskavica. »Na začetku smo bili bolj pod vplivom Balkana kot Amerike,« se je zasmejal Ažman: »Zdaj smo sicer tudi mi nekaj časa prodajali debelejše ameriške burgerje, a se med našimi strankami niso obnesli. So pač navajeni na naš izdelek.«
Ker stranke pa so stalne, tudi taki se najdejo, ki horseburgerje jedo še iz svojih študentskih let. Toda od njihovih začetkov do danes so se spremenile najmanj štiri stvari: ponudnikov je veliko, manj hrane prodajo ponoči, burger je postal kosilo in vsi hočejo ob tem sedeti na toplem in suhem, ne pa sloneti zunaj ob kiosku. »Burger ni več hitra prehrana,« pojasnjuje sogovornik
Čeprav bi kakšen urbani hipsterski ljubitelj burgerjev trdil, da so njihovi burgerji zastareli, vztrajajo pri enakem receptu, kot so ga imeli leta 1993. Tudi zato je horseburger postal zaščitni znak Ljubljane. Njihov konjski burger je bil ena prvih ljubljanskih gastronomskih specialitet, ki je prestolnico popeljala v svet. »Konjski burger je za tujce res nenavaden. K nam hodijo, ker so o tem brali v tujem časopisu ali vodniku Lonely Planet, ali pa zato, ker je horseburger na twitterju objavil Ted Ligety,« je razložil Jure Ažman in dodal, da je ime horseburger zaščiteno v šestdesetih državah. Toliko o tem, kdo je prepoznaven.
