ZDA in pohlep kapitala
Ameriška državljanska vojna, ki se je končala pred 150 leti in je zahtevala skoraj milijon žrtev, se je globoko vtisnila v podzavest Američanov. Zaradi tega je imel ameriški kapital, ki vlada svetu, zmeraj težave s tem, kako lastno ljudstvo napeljati k vojni. Tudi za ta problem zmeraj najdejo rešitev, in sicer z načinom spodbujanja sovražnosti in maščevalnosti prek občutka ogroženosti in prizadetosti. Zunaj meja so to prvič preizkusili leta 1897 na primeru Kube, ki je bila takrat španska kolonija in kjer so imeli bogati Američani svoje naložbe. Ameriški mediji so objavili lažne informacije o španskem ubijanju in trpinčenju Kubancev. Po tej učinkoviti medijski pripravi ameriške javnosti na vojaško posredovanje na Kubi je Bela hiša potrebovala povod, zato so sami v havanskem pristanišču v eksploziji potopili ameriško bojno ladjo U.S.S. Maine, skupaj z 260 ameriškimi mornarji. Za to katastrofo so obtožili Špance in ameriška vojska je zavzela Kubo ter takoj zatem še druge španske kolonije: Portoriko, Filipine in Gvam.
Prva svetovna vojna
Med prvo svetovno vojno je ameriški kapital služil z orožjem in hrano za Evropo. Ker pa so Nemci hoteli na svojo stran dobiti Mehiko in so ji za nagrado obljubili ameriška ozemlja, so Američani tudi vojaško vstopili v vojno v Evropi. Tudi takrat so kot povod za odločitev Bele hiše za vojaško posredovanje izkoristili potopitev ladje, ki so jo zrežirali sami. Američani so v območje nemških podmornic ob irski obali namenoma poslali potniško ladjo Lusitanijo, ki je tihotapila orožje in strelivo, da so jo Nemci potopili skupaj s 1.200 civilisti. In ZDA so bile v vojni.
Druga svetovna vojna
Druga svetovna vojna pomeni za ZDA največjo priložnost za bogatenje, za razvoj industrije in vojske ter za prevlado nad Evropo in za imperializem po vsem svetu. Največja ameriška zaveznica v Evropi, Velika Britanija, je v boju proti Nemcem doživela poraz v Skandinaviji in v Franciji, zato so jo ZDA zaščitile pred Nemci. ZDA so na račun vojne v Evropi z lahkoto postale najmočnejše na svetu že proti koncu vojne. Medtem ko so ZDA mater Evropo prepustile uničenju, so se vojaško in imperialistično preusmerile na Pacifik in Azijo. Z ogrožanjem energetskih virov Japonske so spodbudile napad japonske vojske na ameriško vojaško bazo Pearl Harbor. Američani so vedeli za napad, vendar so bazo namerno pustili nebranjeno. Pred tem so iz pristanišča umaknili vse letalonosilke in sodobne ladje, uničenju pa prepustili dve stari večji bojni ladji. Tako so ZDA žrtvovale tudi 2400 svojih vojakov, ki so bili popolnoma nepripravljeni in prepuščeni na nemilost japonskim letalom. Napad na Pearl Harbor so ameriški mediji in politiki prikazali kot zahrbten, nepričakovan napad Japoncev, kar je bilo dovolj dober povod za vstop ZDA v vojno proti Japonski in s tem v drugo svetovno vojno.
Okupacija Evrope
Ko so Sovjeti leta 1943 začeli pohod proti Nemčiji, so se ZDA zbale, da bo v Evropi prevladal komunizem. Zato so junija 1944 izvedle v Normandiji vojaško invazijo na Evropo, s katero se je začelo novo obdobje dominacije ZDA, otroka nad materjo Evropo. ZDA so takrat vojaško okupirale Evropo, ki je okupirana še danes. Po jugoslovanskih vojnah so vojaško okupirale še Balkan, kjer vse novonastale države intenzivno vključujejo v zvezo Nato, kar jim omogoča popoln nadzor in oblast nad temi državami.
Nato – kritje za ameriško dominacijo in vojna proti komunizmu
ZDA so leta 1949 z ustanovitvijo zveze Nato, v katero so na silo vključile zahodnoevropske države, začele konflikt s Sovjetsko zvezo. Na ta način je ameriški kapital razdelil Evropo in svet ter ga potisnil v hladno vojno in v vroče vojne v Aziji (Vietnam, Koreja, Kambodža). Z zvezo Nato, s Cio in z britansko MI6 so Američani po državah Zahodne Evrope ustanovili skrivne vojaške enote. Te tajne, paravojaške enote, sestavljene iz pripadnikov vojsk in tajnih služb, policistov, ekstremistov ter kriminalcev, so bile organizirane, oborožene in namenjene za gverilski boj proti komunizmu v primeru sovjetske okupacije Zahodne Evrope. Delovanje te tajne, ilegalne vojaške organizacije je koordiniral oddelek Nata za nekonvencionalno delovanje, delovanje enot pa so skrivali pod različnimi nazivi. V Italiji so to imenovali Gladio (meč), na Danskem Absalon, na Norveškem ROC in podobno v drugih državah. Skupni imenovalec teh tajnih enot in skrivne vojne so bili protikomunistična usmerjenost, desničarski ekstremizem in terorizem njenih pripadnikov, ki so jih urili tudi v ZDA, v taborih posebnih enot zelenih baretk in v Britaniji pod okriljem enot SAS. Usposabljali so jih za gverilsko delovanje v zaledju s taktiko diverzij – ubojev, ugrabljanj, mučenj, podtikanja bomb, zastrupljanja in uničevanja, ali bolje rečeno: za terorizem.
Zrežirani terorizem
Ko so v številnih evropskih državah leve politične stranke ogrožale oblast kapitalizma, so Američani to ilegalno organizacijo izkoristili za teroristično dejavnost proti političnim silam na levici, za izvajanje tako imenovane »strategije napetosti«. Izvedli so celo vrsto terorističnih napadov in drugih nasilnih dejanj, ki so jih lažno pripisali komunistom, da bi levico diskreditirali na volitvah in v javnosti. S terorizmom so širili strah tudi s pomočjo bombnih napadov na vlakih in v mestih (Italija), s preganjanjem in mučenjem političnih nasprotnikov (Turčija), z izvajanjem desničarskih državnih udarov (Grčija), s fizičnim uničenjem opozicije (Španija in Portugalska). Italija je bila v povojnem obdobju država z najmočnejšo politično levico, ki so jo Američani ustavljali z največ nasilnimi dejanji terorizma. Po Italiji so zares mesarili z »mečem«. Od leta 1969 do 1987 je bilo v Italiji 14.591 nasilnih dejanj s političnim ozadjem, v napadih je bilo ubitih kar 491 nedolžnih ljudi, 1181 jih je bilo ranjenih ter pohabljenih. Najhujši tovrstni teroristični napad, pravi pokol, se je zgodil leta 1980, v čakalnici železniške postaje v Bologni, ko je zaradi bombe umrlo 80 ljudi, ranjenih je bilo še 200 ljudi. Še danes se noben večji teroristični napad ne zgodi brez okrilja Cie in drugih zahodnih obveščevalnih služb.
Izvršna roka ameriške zunanje politike so obveščevalne službe s Cio na čelu. Njene metode so ves čas enake in umazane, pri njih žrtvujejo tudi lastne državljane. Pri pripravi napada na Kubo je Cia za režiranje protikubanske histerije sama načrtovala serijo napadov na Miami na Floridi in na druga ameriška mesta, tudi na Washington, ki bi jih nato pripisali režimu Fidela Castra. Cia je imela pripravljen tudi scenarij potopitve ladje s kubanskimi begunci.
Nasilna ameriška kultura
V 241-letni zgodovini obstoja so ZDA do zdaj kar 222 let vodile vojne po svetu. Samo po drugi svetovni vojni so se ZDA uradno bojevale v 19 vojnah. Posledica teh vojn je 9 milijonov mrtvih, predvsem civilistov. Nasilje z orožjem je v svetu najbolj izraženo v ZDA, kjer 324 milijonov prebivalcev poseduje 280 milijonov kosov orožja in tam letno zaradi tega umre 30.000 Američanov. To je kultura oboroženega nasilja, kjer pod streli končajo tudi ameriški predsedniki in režimi držav, ki se ne podrejajo ameriškemu kapitalu.
Terorizem Al Kaide in IS je produkt Cie. Evropa je zmeraj bolj tehnološko, gospodarsko in politično močna, zato jo ameriški kapital ruši z izstopom Britanije iz EU in z uvozom nasilja ter s postavitvijo novega zidu proti Rusiji, ki je bila zmeraj evropska in krščanska. Begunski vali muslimanov in islama pod okriljem Cie imajo nalogo vnašati v Evropo verski in kulturni konflikt, podžgan z nasiljem in s terorizmom. Cilj tega je oslabljena Evropa in ohranitev dominacije dolarja ter ZDA.
Mag. ANTON PEINKIHER