Ministrstvo za kulturo je v začetku jeseni objavilo razpis za sofinanciranje kulturnih programov na področju umetnosti v obdobju 2018–2021. Temeljni mehanizem podpore neodvisni produkciji, kjer naj bi med prijavitelje s področij uprizoritvene, glasbene, likovne in intermedijske umetnosti razdelili približno 2,5 milijona na leto, je zaradi nekaterih novih razpisnih zahtev, ki naj bi bile nesmiselne ali celo škodljive, že takrat razburil nevladne organizacije, te dni, ko so začeli producenti dobivati odločbe o (ne)uspešnosti svojih prijav, pa je spet zavrelo, najprej na področju uprizoritvenih umetnosti. Zaradi znižanja ali ukinitve podpore je namreč ogroženo dolgoletno kakovostno delo več producentov.
»To je klofuta vsej neodvisni sceni,« je ogorčen Robert Waltl, direktor Mini teatra. Za delovanje v prihodnjih štirih letih so jim namenili slabih 98.000 evrov na leto, kar je 35.000 evrov manj kot doslej, pa čeprav je strokovna komisija predlagani program ocenila kot premišljen, raznolik in v več pogledih vrhunski ter ga ovrednotila z 98 točkami od 100 možnih. »Ministrstvo se je dokončno razkrilo kot sovražnik umetnosti in umetnikov, ki odloča le še po nekih samo njim znanih merilih in pri tem ignorira celo mnenje lastnih strokovnih komisij. To, da nam ob vseh uspehih, referencah in povečanem obsegu dela zmanjšajo sredstva za četrtino, hkrati pa nam priznavajo nekakšno presežno kakovost, je poniževanje. Ob takšnem znižanju subvencije nimamo več možnosti niti za osnovno delovanje, kaj šele, da bi izpeljali ves načrtovani program!«
Nemoč in zaskrbljenost
»Katastrofa! Ne vem, kako si predstavljajo, da bomo lahko delali,« je zaskrbljena Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker, kjer poleg redne produkcije pripravljajo tudi dva festivala, vrsto izobraževalnih in drugih projektov ter upravljajo Staro elektrarno. Na razpisu so prejeli 113.000 evrov na leto, kar je več kot 20.000 evrov manj kot doslej. »Za nas je to, kot bi nam pljunili v obraz, naše delo je dokončno degradirano, zdi se, kot bi nas hoteli sistemsko uničiti. Pravzaprav sploh ne vem, kako bi lahko delali še bolje, a s kulturno politiko, ki jemlje tistim, ki delajo dobro, je nekaj narobe.« Nižja podpora jim zmanjšuje tudi možnosti črpanja evropskega denarja.
Od tistih, ki so doslej prejemali programsko sofinanciranje, je iz sistema podpore med drugimi izpadel zavod Maska, kjer so s 86 točkami, kolikor jim jih je prisodila komisija, presegli zahtevani prag 81 točk, ki omogoča financiranje, toda to ni bilo dovolj. »Ministrstvo se je odločilo, da bo na področju uprizoritvenih umetnosti financiralo samo osem najvišje ocenjenih organizacij in nas pač ni med njimi,« pravi direktor Janez Janša. »Vsote dodeljenih točk sicer ne moremo komentirati, saj so utemeljitve komisije v zvezi s točkovanjem precej splošne, brez konkretnejših argumentov, ki bi jim lahko pritrdili ali jih spodbijali. Tovrstna površnost, kadar gre za strokovne odločitve, se mi zdi sicer nesprejemljiva – v odločbi nam priznavajo vrhunskost in uspešnost, tudi glede predlaganih vsebin niso imeli pripomb, pa smo vseeno ostali brez programske podpore. Kaj bi sploh še lahko naredili?«
»Poraz kulturne politike«
Spet drugi so bili v programsko sofinanciranje sprejeti na novo. Med njimi je spet tudi platforma za raziskavo sodobne scenske umetnosti Via Negativa. »Še bolj kot zadovoljen sem nad tem presenečen,« priznava umetniški vodja Bojan Jablanovec. »Po tistem, ko so nas na prejšnjem programskem razpisu z bolj ali manj nejasno utemeljitvijo izločili iz dotedanjega sofinanciranja, so bila naša pričakovanja letos skrajno nizka. Še posebej zato, ker smo že vnaprej vsi vedeli, da bodo podprli le določeno število producentov in da, drugače kot doslej, vsaj eden od teh ne bo iz Ljubljane. Zato je bilo jasno, da bodo pač morali odpasti nekateri, ki so sredstva do sedaj prejemali, in da bo distribucija kulturniškega drobiža spet zahtevala svoj davek.«
Odločitev ministrstva, da vztraja pri omejitvi števila podprtih organizacij, se zdi Janezu Janši vprašljiva. »Že pred časom smo opozarjali, da bodo zaradi tega nekatere umetniške prakse izginile, a zdi se, da je ministrstvu vseeno. Toda to, da število sofinanciranih producentov še zdaj ostaja enako kot pred leti, je poraz kulturne politike: to pomeni, da imamo politiko stagnacije, ki ne upošteva, da v prostor naše umetniške produkcije vstopajo novi izrazi in novi ljudje, ki dobro delajo.« Podobno kritičen je tudi Jablanovec: »Kar počne ministrstvo, ni kulturna politika, ampak zgolj politika distribucije – ne glede na to, koliko denarja je na voljo in kdo ga dobi, bi bilo ob razpisih precej manj slabe volje, če bi bilo jasno, kakšnim ciljem sledijo na ministrstvu, torej kaj je sploh tisto, kar si želijo podpirati. Tako pa v resnici ne vemo, kakšna so merila za razdeljevanje denarja, in o tem, kaj domnevno hočejo od nas, lahko samo ugibamo. Največja težava je prav arbitrarnost, zaradi katere so razpisi vse bolj podobni igram na srečo, ob objavi rezultatov pa je vse več zmedenosti in prizadetosti.«
Nova konservativna hierarhija
Janša še opozarja, da ministrstvo govori eno, počne pa drugo: »Veliko se sliši o povezovanju javnih zavodov in nevladnih organizacij, uvajanju novih produkcijskih modelov, toda pogoreli smo prav s takšnim programom.« Ne le to, ministrstvo je nedavno uvedlo dve ločeni komisiji za uprizoritvene umetnosti, eno za javne zavode in drugo za nevladne producente, s čimer je dalo po Janševih besedah jasno vedeti, da namerava neinstitucionalno produkcijo odriniti na rob. »S tem so povozili nekatere prejšnje razvojne usmeritve in začeli na novo vzpostavljati konservativno hierarhijo.«
V opisanih razmerah se nejevolja producentov vse pogosteje zgrne tudi nad strokovne komisije, ki odločajo o delitvi vse manjših količin razpisnih sredstev. »Če bi bilo denarja vsako leto več, bi bila odločitev komisije lažja, nikakor pa ne idealna,« pojasnjuje Staša Mihelčič, predsednica strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti v nevladnem sektorju. »Če pa je sredstev, ki so na voljo, manj od pričakovanih, potem ni mogoče zadostiti vsem potrebam, niti tistim, za katere verjamemo, da so realne in za prihodnost slovenske uprizoritvene umetnosti tudi upravičene.« Na ministrstvu so s pojasnili skopi, češ da razpisni postopek še ni končan. Na izdane odločbe se sicer ne da pritožiti, imajo pa prijavitelji možnost vložitve tožbe na upravnem sodišču, če mislijo, da je prišlo do napak v postopku; dokončen seznam dobitnikov sredstev in njihove višine bo zato znan šele čez čas.
