Na včerajšnji predstavitvi osnutka Nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 (NPK), ki jo je ob začetku javne obravnave pripravilo ministrstvo za kulturo, besedila tega strateškega načrta še ni bilo na voljo. In tudi kdaj pred tem ne. Povedano drugače, o tem, kaj je v njem zapisano, so se lahko prisotni poučili zgolj iz besed ministra za kulturo Antona Peršaka. Ta je uvodoma pojasnil, da je tokratni osnutek NPK drugačen od prejšnjih, saj je naravnan dolgoročno in strateško, ne pa toliko operativno, kar je v skladu z lani sprejetim zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo.
Celostna strategija
»Tokratni NPK poskuša ponuditi celostno strategijo, ne pa naštevati delovnih nalog ali posameznih investicij,« je dejal Peršak. »Poskuša identificirati značilnosti trenutnega stanja na področju kulture ter na podlagi zaznanih težav ponuditi ključne cilje in ukrepe, ki bi omogočili njihovo doseganje.« Skratka, njegov namen ni načrtovanje, »koliko pesniških zbirk naj bi izšlo na leto pri nas«, pa tudi ne estetsko ali idejno usmerjanje kulture, temveč opredeljevanje možnosti ter morebitnih ovir pri zadovoljevanju pričakovanj, ki izhajajo iz javnega interesa.
Kot štiri osrednje težave so oblikovalci novega NPK prepoznali za sodobni čas neustrezno razumevanje vloge kulture kot nosilke nekakšne »narodne biti«; digitalno preobrazbo sveta, ki prinaša spremembe v razumevanju sveta, mišljenju in zaznavi, a seveda tudi v komunikaciji in načinih informiranja; vpliv globalizacije in univerzalnega modela (množične) proizvodnje in potrošnje, ki ima posledice tudi za razumevanje umetnosti; ter razkorak med obsegom produkcije, ki nenehno narašča, in količino javnih sredstev, ki so za to produkcijo na voljo (ta so se v zadnjih desetih letih znižala za več kot četrtino).
Konec »narodotvornosti«
Na podlagi teh premislekov so snovalci NPK opredelili pet strateških ciljev: najpomembnejši je, da je treba vzpostaviti drugačen status kulture, ki bo ustrezal njeni vlogi danes – ki torej ne bo več imel narodotvornega predznaka, temveč bo izhajal iz javnega interesa ter razvojnega potenciala kulture. Drugi cilji so prenovitev kulturnega sistema oziroma vzpostavitev načina financiranja, ki bo skladen z javnim interesom (česar pa, kot opozarjajo, ni mogoče narediti čez noč); spodbuditev dotoka sredstev za kulturo iz drugih virov (tudi z davčnimi olajšavami); decentralizacija financiranja kulture in postopna odprava nesorazmerij med posameznimi sektorji oziroma področji; in pa sistematična promocija slovenske kulture v mednarodnem prostoru, ki bi prispevala k njeni večji prepoznavnosti in uveljavitvi. Za navedene cilje so predvideli tudi nekatere operativne korake oziroma ukrepe na različnih ravneh.
Osnutek programa bo do konca septembra v javni obravnavi, na ministrstvu pa ob tem načrtujejo tudi izvedbo več javnih razprav. Na vprašanje, koliko predlogov in morebitnih pripomb bo sploh mogoče naknadno uvrstiti v obstoječo različico besedila, je minister odgovoril, da ima strategija pač neko določeno usmeritev, da pa v Sloveniji obstaja precej različnih (in pogosto tudi nezdružljivih) pogledov na to, kako urediti področje kulture. »Najbrž ni mogoče pričakovati, da bomo dokument obrnili na glavo zgolj na željo neke skupine,« je ocenil. »A predlogi, ki bodo skladni s trenutno usmeritvijo ali pa bodo v njenem okviru odpirali nove možnosti, bodo verjetno upoštevani.«
