Simon Dudley, predsednik odbora kraljevega okrožja Windsor, je prejšnji teden pisal policiji Thames Valley in izrazil željo, da ukrepajo proti »agresivnemu beračenju in ustrahovanju« ter »vrečah in ostali navlaki«, ki se kopiči na ulicah.
Pričujoče pismo je sledijo nizu tvitov, ki jih je Dudley objavil med smučarskim dopustom v Wyomingu pred božičem in v katerih je pisal o epidemiji prenočevanja na prostem in potepuštvu. Dejal je, da imajo prebivalci dovolj, da izkoriščajo tako njih kot množice turistov, ki obiskujejo to območje. Tvitnil je, da bo pisal policiji v Thames Valley in jih pozval, naj se spopadejo s to težavo še pred kraljevsko poroko.
Lokalni prebivalci zaskrbljeni zaradi varnosti
»Brezdomstvo je popolnoma nesprejemljivo v tako skrbni in sočutni skupnosti kot je naša,« je dejal. Vendar v nadaljevanju pove, da imajo v svetu dokaze, da »veliko število odraslih, ki beračijo v Windsorju v resnici niso brezdomci in da če so brez doma, to pomeni, da so se odločili zavrniti vso podporo organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomci...« Meni, da je brezdomstvo v tej skupini posameznikov torej prostovoljna izbira.
Dudley je prav tako zaskrbljen zaradi »vreč in ostale navlake«, ki jih berači kopičijo in puščajo na pločnikih, včasih brez nadzora... to je resno varnostno vprašanje, je prepričan, zlasti glede na nacionalni pomen Windsorja.
»V času poroke, 19. maja, se bo število turistov pomnožilo in lokalni prebivalci so zaskrbljeni zaradi svoje varnosti. Celotna zadeva prav tako to lepo mesto predstavlja v žalostno neugodni luči.«
Ljudje niso brezdomci po lastni izbiri
Murphy James iz projekta Windsor Homlessness, s katerim so pričeli leta 2009, je povedal, da se je brezdomstvo v zadnjih letih povečalo. Vse več je brezdomcev, ki so vsem na očeh, pa tudi takih, ki so očem skriti. James je poudaril, da je zakon iz leta 1824, s katerim bi policisti imeli pooblastila, da s cest spravijo brezdomce, in na katerega se je Dudley skliceval, »zelo neprimeren način soočanja pričujočim problemom«, saj bi na ta način ravnali z ljudmi kot da so kriminalci, čeprav ni nič hudega v tem, kar počnejo.
V projekt je vključenih od 50 do 60 ljudi in povprečno pomagajo 20 do 25 ljudem na dan, pravi James.
Zavrača Dudleyjeve namige, da so ljudje brezdomci in da beračijo po svoji lastni izbiri. »Nihče se ne odloči za brezdomstvo. Teh ljudi ne bi smeli demonizirati, temveč bi jih morali povprašati, kako jim lahko pomagamo,« je dejal in dodal, da Dudleyeve trditve, da svet brezdomcem nudi nujno zatočišče vse dni v letu niso povsem točne, saj se morajo ljudje vnaprej prijaviti in tako torej ne moremo govoriti o nujni namestitvi.
Svet bi moral preoblikovati svojo politiko oskrbe in podpore, da bi poskrbel za individualne potrebe, je dejal. »Vem, da to stane, vendar če pomagamo ljudem, bomo dolgoročno prihranili denar pri zdravstvenih in policijskih stroških, in živeli bomo v srečnejšem mestu.«
