Na klop v zadnji vrsti razpravne dvorane 127 so se posedli v črno odeti svojci pokojnika. Na mariborsko sodišče niso prišli, da bi se soočili s hladnokrvnim morilcem družinskega očeta, temveč da bi v postopku priglasili svoj odškodninski zahtevek. Vendar do besede (še) niso prišli. Obdolženi morilec Senad Softić je namreč prej priznal očitani kaznivi dejanji, predsedujoča sodnica Andreja Lukeš pa bo narok za izrek kazenske sankcije izpeljala šele prihodnji mesec.
V avto sprožil kar 28 strelov
Softić je zagrešil enega izmed najodmevnejših zločinov v lanskem letu. Četrtega oktobra je sredi Maribora umoril svojega starega znanca Rada Mitrovića. Oškodovanec se je tistega popoldneva s sodelavci vračal iz službe domov. Medtem ko so v križišču na Titovi cesti čakali na zeleno luč, se je ob njih ustavil modri enoprostorec. Iz njega je izstopil 54-letni Softić, razbil okensko steklo ob sovoznikovem sedežu, na katerem je sedel Mitrović, in v kabino s pištolama sprožil kar 28-krat. Oškodovanec, ki ni vedel, da mu Softić streže po življenju, ni imel možnosti za preživetje. Eden izmed nabojev je v roko zadel voznika avtomobila, 57-letnega Dragana B., Emin J., ki je sedel na zadnji klopi, pa je kot po čudežu ostal nepoškodovan.
Softić je po tem, ko je izpraznil nabojnika, parkiral svoj avtomobil na bližnji pločnik in mirno počakal na prihod policistov, ki jim je priznal, da je že več kot leto dni načrtoval svoje maščevanje, pri čemer je bila tarča pravzaprav soproga, ki je s hčerkama pobegnila v varno hišo in se junija lani ločila od nasilneža. Njene odločitve ni mogel preboleti. Mitrovića pa je povsem neutemeljeno sumil, da ga je soproga nekoč prevarala z njim. Softić je mlajši mladoletni hčerki med svojimi napadi besa večkrat očital, da je pokojnik njen biološki oče, kar pa je bila zgolj njegova ljubosumna blodnja.
Višji državni tožilec Darko Simonič na današnjem predobravnavnem naroku ni predlagal maksimalne kazni za očitano zavržno dejanje, temveč štiri leta krajšo zaporno kazen. Za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti – v strelskem napadu je Softić v roko zadel voznika avtomobila in poškodoval še mimovozeče vozilo – je predlagal 18 mesecev zapora, enotna predlagana kazen za primer priznanja krivde pa je znašala 27 let zapora.
Obsojen, a s prazno kazensko evidenco
Med olajševalnimi okoliščinami je Simonič upošteval tudi Softićevo nekaznovanost. Pretekli teden je bil na ptujskem okrožnem sodišču resda obsojen zaradi družinskega nasilja in nezakonitega posedovanja orožja, vendar dosojena 18-mesečna zaporna kazen še ni pravnomočna, pred leti izrečena kazen zaradi posedovanja orožja pa je že izbrisana iz kazenske evidence.
Po krajšem pogovoru s svojim zagovornikom Martinom Hebarjem je Softić priznal krivdo. »Ne strinjam pa se z višino predlagane kazni,« je dodal. Kmalu zatem je sodnici še rekel, da bi se rad nekomu opravičil. A ga je Lukeševa nemudoma prekinila z besedami: »To boste povedali pozneje.« V mislih je imela narok za izrek kazenske sankcije, na katerem bo 5. februarja zaslišala priče, ki jih je predlagal Softić, med drugim sodelavca iz komunalnega podjetja Snaga, v katerem je služboval kot šofer, pa tudi osebno zdravnico in neke druge znance, ki naj bi orisali (pozitivne) osebnostne značilnosti obdolženca.
Po zaslišanju teh prič si Softić obeta, da mu bo sodnica izrekla kazen, nižjo od predlagane. »O osebnosti obdolženega govori storjeno kaznivo dejanje, ki ga je izvršil tudi za ceno ogrožanja življenj drugih ljudi, poleg tega pa doslej ni pokazal nobenega obžalovanja,« je predlogu obrambe neuspešno nasprotoval tožilec.
»Težko je pogledati nekoga, ki ti je vzel očeta,« je dogajanje v sodni dvorani komentiral Dejan Mitrović, sin umorjenega, »spet ni pokazal obžalovanja. Njegovega opravičila ne potrebujem, ker ne bi bilo iskreno.« Obdolženega Softića pozna še iz otroštva, ko so bili sosedje in je z njegovim sinom igral nogomet. »Občasno smo se družili, ko pa je oče spoznal, kako nasilen je, smo prekinili stike z njimi.«
