Izid izrednih parlamentarnih volitev v Kataloniji, ki so jih izsilile konservativna madridska vlada in španske unitaristične stranke, kaže na resno možnost obnovitve odstavljene katalonske vlade, naklonjene neodvisnosti, kar je tudi predlog njenega predsednika Carlesa Puigdemonta. Španski premier Mariano Rajoy in njegovi politični zavezniki bodo to poskušali preprečiti oziroma pogojevati z grožnjami ali z neposrednimi posegi španskega pravosodnega sistema.

Pri poražencih volitev vlada nervoza, pri zmagovalcih negotovost. Stranke enega in drugega tabora, to je za odcepitev oziroma proti njej, se te dni pripravljajo na pogajanja o predsedovanju novemu parlamentu. Po poslovniku mora biti ta uradno izoblikovan pred 23. januarjem. Za izvolitev katalonske vlade v prvem poskusu imajo čas do 6. februarja. Če bo neuspešen, je druga možnost odprta do 6. aprila, če tudi takrat ne uspe, bi moral Rajoy sklicati nove volitve med 15. majem in 4. junijem.

Zmagovalci znajo računati

Unitaristični blok, sestavljen iz Katalonske ljudske stranke (PPC), Ciutadans (C´s) in Katalonskih socialistov (PSC-PSOE), ima v parlamentu 57 sedežev, pri čemer je mlada konservativna stranka C´s zasedla 36 sedežev in tako postala najmočnejša katalonska parlamentarna stranka. Morda je to tudi razlog, da se je voditeljica katalonske C's te dni znašla pod pritiskom PP, socialistov in zbornice delodajalcev. Vodja Katalonske ljudske stranke Xavier Garcia Albiol je včeraj izjavil, da je C's »kot stranka z največ glasovi dolžna zahtevati pravico do sestave nove vlade v Kataloniji. Če si vsi želimo pozdraviti rane odcepitve, začnimo spoštovati demokratične norme«. Po njegovih besedah se voditeljica katalonske veje C's Ines Arrimadas tej pravici ne sme odpovedati.

V enakem tonu je Arrimadasovo nagovoril glavni koordinator stranke PP Fernando Martinez Maillo in jo pozval, naj že začne delati in poskuša sestaviti novo katalonsko vlado. Enakemu pozivu so se pridružili socialisti in glavni predstavnik katalonske zbornice delodajalcev Joaquin Gay de Montella.

Šlo je torej za koordiniran pritisk z ne povsem jasnim računom. Generalni sekretar C´s Miguel Gutierrez je nanj odgovoril z besedami, da so njihovi politični zavezniki »očitno doma pozabili kalkulator… Če je ljudska stranka (Rajoy) nervozna, naj se pomiri, saj se mi ničemur ne odpovedujemo, a znamo šteti«. Arrimadasova pa je pojasnila, da nima pogojev za to, kar se od nje zahteva. »Ne le, da nimam večine glasov (v parlamentu), temveč imam proti sebi absolutno večino,« je dejala. To dejstvo je vsem znano, saj šteje nasprotni politični blok, ki ga sestavljajo stranke Skupaj za Katalonijo (JxCat), Republikanska levica (ERC) in marksistična levica Kandidati ljudske enotnosti (CUP), 70 poslancev v 135-članskem parlamentu, torej imajo absolutno večino.

V odgovor na pritisk je Arrimadasova v četrtek javno zahtevala, da njeni stranki pripade položaj predsednika parlamenta. To pa se ne bo zgodilo brez privolitve katalonske nacionalistične stranke CUP, ki je že predlagala, da ta položaj prevzame dosedanja predsednica parlamenta in članica ERC Carme Forcadell, na čelo vlade pa naj bo imenovan odstavljeni predsednik Puigdemont, ki se je skupaj z delom ministrske ekipe pred aretacijo umaknil v Bruselj.

Večina omajana z obtožnicami

Načeloma lahko katalonske nacionalistične stranke obnovijo vlado, ki jo je 27. oktobra odstavil Rajoy. Težava je v tem, da je 17 njihovih poslancev obtoženih za domnevne politične zločine, osem se jih bo težko udeleževalo parlamentarnih sej, kajti trije so v priporu (vključno z Oriolom Junquerasom, predsednikom ERC in donedavnim podpredsednikom vlade), pet pa jih prebiva v Bruslju.

Toda vsi lahko prejmejo potrdilo, da so bili izvoljeni; tisti, ki so v zaporu, se lahko z dovoljenem sodnika udeležijo tudi uvodne parlamentarne seje, ne morejo pa se udeležiti delovnih sej oziroma izvolitve vlade. Zaradi vsega tega ter pravnih in političnih ukan, ki jih lahko uporabi Rajoy, pa jim absolutna večina, ki jo imajo katalonske nacionalistične stranke v parlamentu, ne zagotavlja dejanske absolutne večine, če parlamentarnih sedežev ogroženih poslancev ne bodo zapolnili z drugimi svojimi izvoljenimi predstavniki.