Kako bi lahko najbolje izkoristili sporazum o brexitu?

Nekaj časa se je zdelo, da bo Evropa kot kak mesečnik zdrsnila v trdi brexit. Z vladajočo britansko konservativno stranko, ki je močno razklana, in EU, za katero se zdi, da noče delovati strateško, je bil zelo verjeten scenarij brez dogovora, kar je hoja na robu prepada.

Vendar je na koncu Velika Britanija močno popustila, kar je omogočilo napredek pri pogajanjih: privolila je v to, da bo svojim partnerjem iz EU plačala veliko več, kot je sprva napovedala. Poleg tega se je zavezala, da se bo izognila vzpostavitvi »trde« meje med Severno Irsko (ki je del Velike Britanije) in Republiko Irsko (ki je del EU), čeprav bo imela Severna Irska še naprej neomejen dostop do britanskega trga.

Ta dogovor je hud udarec za tiste, ki so se pred referendumom v imenu varčevanja denarja v prid britanskemu zdravstvenemu sistemu NHS javno zavzemali za brexit. Svojim volilcem bodo težko pojasnili, da bo poravnava obstoječih obveznosti do EU vsakega odraslega Britanca stala najmanj 1000 evrov. In tisti sodobni leninisti, ki so v brexitu videli način, s katerim bo mogoče še dodatno uresničiti program premierke Margaret Thatcher, bodo težko uskladili svojo vizijo o deregulirani Britaniji s tem, da se bo severnoirski sistem predpisov še naprej prilagajal tistim v EU.

Toda dejstvo je, da bi trdi brexit tako Veliko Britanijo kot EU stal veliko več delovnih mest in blaginje. Že sama grožnja, da bo prišlo do takšnega izida, je začela povzročati težave, ko so zasebna podjetja ustavljala investicije. Prav tako bi bile hude politične posledice trdega brexita. Tako Velika Britanija kot EU bi izgubila zelo veliko globalnega vpliva v času, ko si nepredvidljiva in samovoljna ameriška vlada prizadeva, da bi porušila obstoječi mednarodni red, in ko vse bolj samozavestni kitajski voditelji začenjajo izkoriščati ta prizadevanja Washingtona sebi prid.

Če se VB ne bi izognila temu scenariju, bi sama največ izgubila, zlasti če bi se morala opirati na razpadajoči multilateralni trgovinski sistem, da bi si lahko zagotovila dostop do tujih trgov. V vsakem primeru bo EU, ker je geografija pomembna, ostala najpomembnejši britanski trg. In ker je pomembna velikost, bo Velika Britanija še naprej odvisna od predpisov Unije, posebej kar zadeva storitve.

Toda preprečitev trdega brexita je samo prvi korak. Zdaj je vprašanje, za kakšen prihodnji odnos naj se obe strani dogovorita. Odgovor pa še zdaleč ni jasen.

Na britanski strani je prav osupljivo, da ni koherentne vizije prihodnjega odnosa med VB in EU. Septembrski govor premierke Therese May v Firencah ostaja še naprej najbližje nekemu britanskemu predlogu, a še vedno ni dala jasnih odgovorov na številna pomembna vprašanja. In kot je pokazal poraz Mayeve ob glasovanju v spodnjem domu 13. decembra, ostaja britanska vlada še naprej preveč razklana, da bi se lahko dogovorila o skupnem programu brexita.

Tudi na strani EU ni prave vizije. Z nedavnim dogovorom je Michel Barnier, glavni pogajalec Unije, dosegel taktično zmago. Toda nekega modela za prihodnje partnerstvo ni na vidiku. Aprilske smernice, ki so jih za pogajanja o brexitu dali voditelji držav in vlad EU, takšnega modela gotovo niso dale. Namesto tega so potegnile rdečo črto, s katero poudarjajo »nedeljivost« »štirih svoboščin« – prostega pretoka dobrin, storitev, kapitala in delovne sile – na katerih temelji skupni evropski trg. Deklaracija 15. decembra ni šla veliko dlje od tega.

Za zdaj pogajalsko pozicijo EU še vedno določa bojazen, da bi sporazum, ki bi bil preveč ugoden, spodbudil druge države, da bi šle po poti Velike Britanije. Ta obrambna drža in pomanjkanje političnega soglasja sta vodila do vztrajanja pri statusu quo.

Med analitiki se pojavljajo razmišljanja o tem, katera od dveh opcij bi bila boljša: kanadska (prostotrgovinski sporazum za blago) ali norveška (neke vrste članstvo v skupnem trgu za mladoletne). Toda obe sta za partnerstvo med Veliko Britanijo in EU neprimerni. Kanadska opcija ne bo rešila temeljnih problemov v zvezi s trgovino in storitvami, kar bi bila velika hiba glede na dejstvo, da je Velika Britanija pomemben dobavitelj storitev in da te zahtevajo kompleksen okvir predpisov. Norveška opcija pa bi problem odpravila enostavno na ta način, da bi se morala Velika Britanija pasivno prilagoditi vsaki gospodarski zakonodaji, ki jo bo sprejela EU.

Leta 2016 smo v nekem besedilu s kolegi argumentirali, da mora EU videti v brexitu priložnost, da opredeli nov model partnerstva z državami, ki bi z njo rade imele močne gospodarske in varnostne vezi brez politične integracije. Nadalje smo argumentirali, da si mora EU v času, ko se je dinamika širitve izčrpala, prizadevati za diverzifikacijo svojih odnosov s sosedami. Predlagali smo »kontinentalno partnerstvo«, ki naj bi zaobseglo globljo gospodarsko integracijo, temelječo na skupnem regulativnem okvirju, pri čemer bi EU, VB in druge morebitne države odobrile prost pretok blaga, storitev in kapitala, ne pa delovne sile. Zavzeli smo se tudi za trajen proces političnega posvetovanja, ki bi kot nadomestilo za britansko podrejanje gospodarskim predpisom Unije dal Britancem glas – ne pa pravice soodločanja – pri ustvarjanju evropske gospodarske zakonodaje.

V uradnih krogih EU so to besedilo, če smo prizanesljivi, sprejeli kritično, pri čemer so se posmehovali kršenju štirih svoboščin. Toda dejstvo je, da, medtem ko skupni trg blaga in storitev res zahteva določeno mero mobilnosti delovne sile, to ne pomeni, da morajo imeti vsi ljudje pravico prečkati meje in izbrati državo, v kateri hočejo delati. Če bi se pretvarjali, da je tako, bi pomešali državljansko pravico (ki je brez dvoma bistvena v politični in družbeni skupnosti, kot je EU) in gospodarsko nujnost. To bi bilo za gospodarstvo slabo in politično tvegano.

Poleg tega naši kritiki zavračajo oblikovanje dolgoročnega dogovora, dokler ni sporazuma o podrobnostih ločitve. Toda to poglavje je zdaj zaprto, kar pomeni, da je za EU čas, da preseže konvencionalen način razmišljanja in Veliki Britaniji predstavi ambiciozno ponudbo.

Vsak pameten sporazum med EU in Veliko Britanijo bo nujno vodil do tega, da bo London izgubil velik del vpliva, ki ga ima zdaj v evropskih zadevah, kar bo gotovo zmanjšalo skušnjavo, da bi kaka druga država članica posnemala Veliko Britanijo. A tudi če se bo katera od sedanjih držav članic odločila, da bi ji šlo bolje zunaj »notranjega kroga« EU, to še ne bo konec sveta. Vsekakor ni razloga, da bi se krčevito oprijemali statusa quo.