Azil za nogometašico

Nekaj prahu se je dvignilo leta 2015, ko znan iranski televizijski športni novinar Mehdi Toutounchi svoji ženi Niloufar Ardalan, sicer kapetanki reprezentance, ni dovolil odhoda na turnir v Maleziji. V islamskem Iranu velja, da mora dovoljenje za pridobitev potnega lista ženi dati mož, Mehdi pa je povrhu izbral še prozoren izgovor, da mora Niloufar pospremiti v šolo njunega prvošolčka in da je to pomembnejše od futsalskega branjenja nacionalnih barv. Iran je na regionalnih kvalifikacijah tedaj vendarle zmagal, Niloufar pa je prek sodišča dosegla, da je lahko potem zaigrala na svetovnem prvenstvu v Gvatemali. No, ena lastovka še ne prinese pomladi. Prav sodišča oziroma oblasti počez se zdaj boji 28-letna Šiva Amini, prav tako zdaj očitno že nekdanja članica iranske futsalske reprezentance. Med svojim počitnikovanjem v Švici si je krajšala čas tudi z igranjem nogometa, in, kar je na splošno postalo tvegana navada, slike o tem objavila na svojem profilu na družbenem omrežju. Pri tem je »pozabila«, da v njeni domovini veljajo posebna nogometna pravila, namreč da lahko ženske igrajo (javno) samo v hidžabu in samo z ženskami. Šiva je za zabavo igrala v mešani postavi, v kratkih športnih hlačkah in z odkritimi lasmi. Za to, da so iranske športne in politične oblasti postale nanjo posebej pozorne, pa je poskrbel od ameriške vlade sponzoriran Glas Amerike v perzijščini, ki je njeno švicarsko poigravanje internacionaliziral. Eden izmed visokih športnih funkcionarjev ji je v telefonskem razgovoru povedal, da oblasti menijo, da sodeluje z opozicijo in protiislamskimi skupinami. Sama pravi, da zgolj ljubi nogomet in da brez njega ne more živeti. Da je diskvalificirana, so ji že potrdili, ali jo čaka ječa, pa ne ve. In ne namerava izvedeti, zato je v Švici zaprosila za azil in na odločitev čaka v neimenovanem zatočišču, da ne bi bila še bolj izpostavljena medijski pozornosti, ki ji samo škoduje.