Svoje mnenje o tej sodbi bom povedal, ko bo napisana in objavljena. Toda tega dne je bila - neuradno in nepooblaščeno - izrečena še ena, za moje razumevanje pravičnosti in poštenja, pomembnejša »razsodba« od tiste uradne. Izrečena ni bila »v imenu ljudstva«, ampak, tako vsaj jaz razumem, v imenu občečloveške morale. »Izrekla« sta jo oče in mati žrtve zločina, in sicer sodišču, ki izpovedi matere o okoliščinah umora njenega sina ni hotelo niti prisluhniti (potem ko oče zaradi bolezni na sodišče ni mogel priti). Svojci žrtve zločina pogosto niso zadovoljni s kaznijo, ki je storilcu zločina odmerjena, tudi s kaznovanjem po njihovem mnenju nepravega storilca najbrž ne. Da bi mati in oče žrtve zločina zbrala v sebi to moralno moč, da javno, pri sojenju, zastavita svojo besedo v prid domnevnemu morilcu njunega sina, pa še nisem doživel. Toda našlo se je sodišče, ki te besede niti slišati ni hotelo - in je s tem, vsaj v mojih očeh, na ta črni petek poleg sodbe domnevnemu zložincu izreklo še sodbo samo sebi.
O pradavni Salomonovi razsodbi sem seveda lahko le bral, to včerajšnjo »razsodbo« dveh preprostih ljudi, matere in očeta žrtve zločina, ki sta zmogla pogum in poštenje, da se javno zoperstavita kaznovanju po njunem mnenju nedolžnega, pa mi je bilo dano doživeti. Po svoji moralni moči in globini zame prekaša Salomonovo. Globoko spoštovanje!
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
