»Kot mlademu specializantu mi je bilo o demenci vse jasno. Danes, ko končujem poklicno pot, mi ni jasno nič,« je na nedavni konferenci o demenci, ki jo je pripravilo združenje Spominčica, dejal prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Tudi po besedah prim. dr. Nene Kopčavar Guček, specialistke družinske medicine, je demenca še vedno eden največjih medicinskih izzivov.
Interdisciplinarni pristop
Kot pravi Pirtošek, je lahko klinična slika demence popolnoma drugačna glede na to, v katerem delu možganov se pojavijo spremembe. Tako je čelni reženj odgovoren za govor, oblikovanje osebnosti, spodnji reženj (za ušesom) je spominski del možganov, v zadnjem delu možganov pa nastajajo vidne informacije.
Znake demence v zdravstvu še vedno pogosto spregledajo in tudi pripišejo drugim vzrokom, saj tudi svojci najdejo veliko drugih razlag za spremembo obnašanja. Bolnika je treba obravnavati celostno, »razmišljati zelo na široko«, poudarja Kopčavar-Gučkova. Pri tem izpostavlja ključno vlogo osebnega zdravnika. »Bolnika najbolje pozna, zato stvari bolje razume, bolje opazuje in sklepa, čeprav diagnosticiranje še vedno ni enostavno. Pri celostni obravnavi bolnika so mu v veliko pomoč informacije svojcev, znancev, zdravstvenega osebja, ki je že bilo v stiku z bolnikom. Ti prvi podatki so osnova vsake obravnave.«
Tako mora že pri prvih obravnavah, preden napoti bolnika naprej, temeljito preveriti in izključiti vse morebitne telesne vzroke za demenco, denimo pomanjkanje vitamina B12, bolezni ščitnice, jetrne bolezni, bolezni ledvic, sindrom prenizke koncentracije kisika v krvi, ki je posledica nenadnega zastoja dihanja ponoči, poškodbe ali krvavitve v možganih, infekcijske bolezni, demenca je lahko tudi posledica tumoroznih tvorb. Učinke, podobne demenci, lahko imajo tudi nekatera zdravila, sploh če so predozirana ali napačno vzeta, lahko gre za dehidracijo, morda pomanjkljivo ledvično funkcijo, navaja Kopčavar-Gučkova.
Kdaj pomislimo na demenco
Demenca je vendarle pogostejša pri starejših ljudeh, ženskah, srčno-žilnih bolnikih, telesno neaktivnih ljudeh, pri nižji ravni izobrazbe, slabši socialni mreži, lahko je posledica škodljivega pitja alkohola, nekritičnega uživanja psihotropnih drog, pa tudi posledica poškodb, denimo pri določenih športih, kot so boks in smučarski skoki, pri katerih je demenca posledica ponavljajočih se mikrotravm možganov.
Pogostejši kot demenca je pojav blage kognitivne motnje, ki jo je brez pomoči kliničnega psihologa zelo težko ugotoviti, pojasnjuje dr. Milica Gregorič Kramberger z Nevrološke klinike Ljubljana. S staranjem se možganske funkcije postopno slabšajo, kar je normalen proces. Znake »nenormalnega« staranja pa je zelo težko ugotoviti brez pomoči specialistov, pravi. »Pacient po navadi sam poroča o težavah s spominom, orientacijo, govorom ali s kakšnimi drugimi težavami ali pa o tem poročajo svojci. Teh težav na osnovnem testiranju v ambulanti morda niti ne prepoznamo in jih potrdi šele psihološki pregled. V vsakem primeru so ljudje z blago kognitivno motnjo v dnevnih aktivnostih povsem samostojni in funkcionalni ter zagotovo nimajo demence. To stanje je veliko pogostejše kot demenca. Toda če ima nekdo denimo amnestično blago kognitivno motnjo, torej težave s spominom, je zelo velika verjetnost, da se bo stanje poslabšalo in se bo kmalu razvila demenca.«
Blaga kognitivna motnja še pogostejša
Kot pravi Gregorič-Krambergerjeva, različne študije kažejo, da je pri starejših od 65 let pojavnost blage kognitivne motnje od 12- do 15-odstotna. »Pri nekaterih se razvije demenca, pri drugih te težave ostanejo več let. V primerih, ko se stanje izboljša, je bil po vsej verjetnosti neki drug razlog, morda psihični, lahko je šlo za preobremenjenost ali pa za kakšno internistično obolenje.« Zato je poleg miselnega tudi pri sumu na blago kognitivno motnjo zelo pomembno opraviti telesni pregled, poudarja. Pomembne podatke nam lahko da pregled možganske tekočine, v kateri določamo beljakovini beta amiloid in tav, ali pa natančno slikanje glave. »Pri vsem tem zaznamo opazne spremembe, še preden se navzven pojavijo resne težave. Ti znaki, tako imenovani biomarkerji, nam lahko povedo, ali gre morda za patološki proces nastajanja alzheimerjeve bolezni. Žal za druge oblike demenc takih biomarkerjev še nimamo.«
Toda zakaj bi se sploh ukvarjali z blago kognitivno motnjo, se ob tem vpraša Gregorič-Krambergerjeva. »Če vemo, da je nekdo na poti k demenci, si bo temu primerno načrtoval prihodnost, se posluževal stvari, ki so dobre za preventivo, in bo, ko bo trenutek pravi, dobil zdravilo, ki ga bomo – upajmo – kmalu našli.« Bolnika z blago kognitivno motnjo ne morejo zdraviti z zdravili za demenco, pravi. Svetujejo mu, kako naj bo aktiven doma in v družbi, skušajo čim bolj popraviti njegov vid in sluh, dobro je, da skuša izvajati čim več aktivnosti, ki so dobre za kognitivne funkcije.
