Napetost v Kataloniji in drugje po Španiji je na vrhuncu, saj so bili pred današnjimi regionalnimi parlamentarnimi volitvami zagovorniki in nasprotniki odcepitve povsem izenačeni. Pravzaprav so te volitve nov referendum o katalonski neodvisnosti, na njih pa bodo sodelovali tudi tisti, ki ji nasprotujejo, tako da bo udeležba okoli 80-odstotna.
»Gre za to, da se na oblast vrne legitimna katalonska vlada,« je v Belgiji, kamor je zbežal konec oktobra, v svojem nedavnem predvolilnem nastopu dejal Carles Puigdemont, glavni pobudnik »zmagovitega« referenduma o odcepitvi 1. oktobra, ko je bil še predsednik Katalonije in ko ga konservativni španski premier Mariano Rajoy še ni odstavil. Puigdemontov govor so neposredno prenašali na velikih zaslonih na osrednjih trgih v vsaj 50 katalonskih mestih.
Boj med »fašisti« in »nacisti«
Predčasne volitve je za končanje zmešnjave po protiustavnem referendumu o odcepitvi s 43-odstotno udeležbo razpisal Rajoy. Kar nekaj politikov, ki se zavzemajo za odcepitev, je zaprtih in zagovorniki neodvisne Katalonije jih prikazujejo kot mučence za sveto stvar. Za številne separatiste gre za boj med dobrim in zlom, med demokracijo in »frankizmom« sedanje španske države, tako da nasprotnike odcepitve zmerjajo s fašisti. Na drugi strani se nekateri navdušujejo za manihejsko interpretacijo in katalonske nacionaliste zmerjajo z »nacisti«. Krepi se sovraštvo in pojavljajo se incidenti.
Zaradi dvomov o poštenosti volitev je stranka levih separatistov ERC, ki bo prva ali druga najmočnejša v novem parlamentu, pritegnila 14.000 ljudi za vzporedno štetje glasov. Puigdemont pa zahteva navzočnost mednarodnih opazovalcev. V prejšnjem katalonskem parlamentu, v katerega se voli po proporcionalnem sistemu, so imeli zagovorniki odcepitve podporo 72 od 135 poslancev. Če jim tokrat ne bo uspelo dobiti absolutne večine, bo to hud udarec prizadevanjem za neodvisnost Katalonije. Vsekakor je volilni sistem v njihov prid, to je v prid manj naseljenih območij, kjer je največ zagovornikov odcepitve. Z območja Barcelone na primer, kjer živi 5,5 milijona ljudi, je samo 85 poslancev, iz pokrajine Lleida, kjer živi 430.000 ljudi, to je 13-krat manj, pa kar 15.
Krepitev nasprotnikov odcepitve
Kot kažejo raziskave javnega mnenja, skoraj nihče, ki je na referendumu glasoval za neodvisnost, ni prestopil v nasprotni tabor. Je pa liberalna stranka Ciutadans, ki od vseh španskih najbolj nasprotuje katalonski samostojnosti, pridobila veliko nasprotnikov odcepitve, ki so na volitvah leta 2015 ostali doma. Tako je izkoristila vse očitnejše negativne gospodarske posledice prizadevanj za neodvisnost Katalonije (manj je vlaganj in 3.000 podjetij je sedeže preselilo iz regije). »Njihovo upanje je, da ne bi bili več Španci. Naše upanje pa je, da zmanjšamo vrste v bolnišnicah in da imamo boljše šole,« je prejšnji teden na zborovanju dejala 36-letna Ines Arrimadas, priljubljena političarka Ciutadansa, ki bi lahko postala prva zmagovita nekatalonska stranka v tej avtonomni pokrajini.
In če bo patpoložaj?
Zadnje ankete kažejo, da nobena od obeh strani ne bo dobila absolutne večine 68 sedežev. V tem primeru bi lahko vlogo jezička na tehtnici imel Podemos, ki ni za odcepitev, a želi s svojimi poslanci – morda jih bo 11 - oblikovati skupaj z ERC veliko levo koalicijo. Lahko pa bi bili to tudi katalonski socialisti, ki naj bi dobili 20 poslancev. Njihov 57-letni vodja Miguel Iceta zagovarja veliko avtonomijo Katalonije in pomilostitev obtoženih separatistov. Prepričan je, da bo lahko ob morebitnem patpoložaju preprečil nove volitve.
