Glavni dihotomni silnici besedila PošastiSimone Hamer po motivih romana Gospodar muh Williama Goldinga na videz ostajata na svojih straneh okopov (Ralph proti Jacku), le da razlika med njima ni tako razvidna, kot je bila morda avtorju romana v kontekstu njegovega časa. Če stojita na različnih straneh, kaj natančno ju povezuje? Položaj moči, ki obvladuje tudi mehanizme nasilja, le da je eno bolj sofisticirano, po zgledu demokratičnega modela, drugo pa tiransko agresivno – če je podoba prvega politikantsko priliznjena, je druga uporniška, a le do prevzema oblasti. Drugi odvodi razkosanega besedila vsebujejo še skupino odraslih, ki se pretvarja, da so gruča najstnikov, ter popredmetene/personificirane bloke monologov, ki jih prekinjajo didaskalični opisi otroške transformacije v podivjano manično tolpo (»Aaaaaaaaaa!«). Ob vsem tem se Pošasti izognejo alegorični nabitosti motivne predloge ter spregovorijo s tekočo izpraznjenostjo aktualne govorice in vsakodnevnimi referencami.
Uprizoritev v režiji Vita Tauferja je referenčne točke vsakdanjosti po večini izločila, hkrati pa je komentatorsko pozicijo besedila ohranila tudi pri odrskem izjavljanju: samo zgodbo in dogajanje pogosteje komentira, kot uprizarja. Kar sicer v besedilu deluje kot potencialnost, se izkaže za uprizoritveni problem, ki ga predstava ne naslovi. Čeprav ni zgrajena zgolj v odnosu do teksta, saj nivoje poglablja tudi z drugimi elementi – večslojno scenografijo (Branko Hojnik, Urša Vidic), glasbo (Mitja Vrhovnik Smrekar), koreografijo (Jana Menger) in videom (Voranc Kumar) – večina nedorečenosti predstave izhaja ravno iz nejasnosti namere, kaj početi z besedilom. Ga vzeti kot resen uprizoritveni material, kako se konceptualno opredeliti? Vzporedno s tem pa igralci – najsibo kot otroci, kot igralci, ki igrajo otroke, ali kot pevci – v svojih akcijah delujejo negotovi. Mehansko postavljenemu sosledju prizorov različnih žanrov in formatov, v katerih jih v soigri podpira bobnarski set (na premieri Aleš Zorec), namreč primanjkuje širša idejna kohezija. Ob tem hitri ritem prehodov in ponavljanj le delno stopnjuje razgradnjo vzpostavljenega sveta; prizor »groze« (Dario Varga) na primer postavi raven atmosferske intenzitete, ki je nadaljevanje kljub igralskemu trudu ne doseže več (z izjemo fizičnega deliričnega tremorja Gregorja Praha v prizoru ritualnega uboja).
Tako uprizoritev Pošasti vidno nezainteresirano in s pomanjkanjem okvirja gledalca izloči iz kreacije pomena, ob tem pa ga tudi ne konfrontira ali izzove (tematsko ali zaznavno). Čeprav nanj prelaga očitke konformizma, strahu in apatije, sama do teh ne oblikuje lastnega stališča. Pošasti ne podajajo odgovorov na vprašanja družbene podreditve, skupnostne vezi, prikritega človeškega nasilja; teh vprašanj (ali katerih drugih) si pravzaprav zares niti ne postavijo.
