Da rad zavlačuje s potezami, ki jih hrvaški državljani pričakujejo od prvega moža izvršilne oblasti, se je pokazalo v več primerih, kot so sporna tabla z zloglasnim ustaškim pozdravom v Jasenovcu, ratifikacija carigrajske konvencije, priprava izobraževalne reforme, napovedani nakup delnic Ine od madžarskega Mola, ne nazadnje tudi reševanje sporov s sosednjimi državami, vključno z odprtim vprašanjem meje s Slovenijo. Tudi če upoštevamo, da gre ob takšnih dejanjih za diplomatske veščine, ki jih je Andrej Plenković uspešno pridobival več let na hrvaškem zunanjem ministrstvu in v evropskem parlamentu, položaj premierja vendarle zahteva več odločnosti in nujnih ukrepov, kot jih je hrvaški premier kazal v primeru lex Agrokor.
Pri reševanju spora o meji s Slovenijo se Plenković legitimno sklicuje na odločitev hrvaškega sabora o izstopu države iz arbitražnega postopka, a smo že doživeli, da večina, ki jo v saboru ima HDZ, brez težav spreminja strateške državne odločitve, tudi v primeru, v katerem so nasprotovale interesom Slovenije. Tako je bilo pri hrvaški ekološko-gospodarski coni (ERC), ki jo je parlamentarna večina pod vodstvom HDZ uveljavila s 1. januarjem 2008 tudi za države članice Evropske unije, nekaj mesecev pozneje pa poslušno razveljavila, ker se je vlada takratnega šefa HDZ Iva Sanaderja vendarle odločila upoštevati stališče EU. Odločitev sabora iz leta 2015 o kompromitirani arbitraži je lahko samo paravan za neodločnost, a so roke zvezane na drugem koncu.
Vrv je pritrjena v HDZ, kjer ima njen predsednik Plenković več težav z nadzorom nad močnim skrajnim desnim krilom stranke, kot mu preglavic ustvarja parlamentarna opozicija. Jastrebi v HDZ pozorno spremljajo Plenkovićeve poteze in so pripravljeni, da bodo v ostrem naletu kaznovali napačen korak šefa stranke. Hrvaška opozicija večinoma ocenjuje, da je arbitražna sodba prinesla Hrvaški več, kot je bilo pričakovati, razen v Piranskem zalivu, medtem ko Slovenija ni izpolnila svojih strateških ciljev, kot je neposredni teritorialni stik z odprtim morjem. Čeprav nimajo veliko pripomb, so vendarle pripravljeni zagreniti življenje Plenkoviću pri morebitnih sporazumih o meji s Slovenijo.
Na Hrvaškem iščejo rešitev, kako arbitražni sporazum predstaviti kot dvostranski dogovor s Slovenijo, ob tem pa je treba tudi slovenske volilce prepričati, da je šlo za uresničitev junijske arbitražne sodbe. Odločitev arbitražnega sodišča bo nedvomno »ground zero« vseh možnih različic končnega dogovora. Plenković v zadnjem času poskuša vrniti zadeve na začetek in se sklicuje na Badinterjevo komisijo in meje iz leta 1991, na katere se opira tudi arbitražna sodba. Prizna, da »je mnogo aspektov meje«, v katerih sta državi »zelo blizu dogovora«, a se za zdaj očitno ne upa storiti kaj več.
