OBRAZLOŽITEV
Inkriminirano ravnanje vojaškega pilota je treba presojati v okviru danih objektivnih in subjektivnih okoliščin v času neposredno pred njegovo odločitvijo o sestrelitvi ugrabljenega letala. Dejstvo je, da je do tega trenutka sledil poveljem in izvršil ravnanja po vojaškem protokolu, torej se v paru s kolegom vojaškim pilotom razvrstil v spremstvo ugrabljenega letala in nekaj kasneje izstrelil opozorilni strel, pri čemer niti ni mogel vedeti, ali potniki v letalu mogoče poskušajo onemogočiti terorista. Nadaljnje dejstvo je, da do trenutku pred sestrelitvijo nihče od pristojnih ni izvedel nikakršnih ukrepov za izpraznitev stadiona. Do trenutka pred sestrelitvijo je imel obtoženi tako na razpolago le podatke, ki so jasno izkazovali, da bo terorist, če ugrabljenega letala obtoženi ne bo sestrelil, z letalom treščil v stadion in ubil vse potnike v letalu, skupaj z obiskovalci stadiona.
Kaznivo dejanje je človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca (16. člen veljavnega kazenskega zakonika; KZ-1). Za zaključek, da je oseba storila kaznivo dejanje, morajo torej obstajati: 1. pogoj materialne protipravnosti njenega ravnanja, kar pomeni, da mora iti za ravnanje z občutno stopnjo škodljivosti ali nevarnosti za človeka, za javnost ali za družbo; 2. pogoj formalne protipravnosti, kar pomeni, da mora biti ravnanje določeno kot kaznivo dejanje v zakonu; 3. pogoj objektivne zaznavnosti v zunanjem svetu, ki jo predstavljajo v zakonu določeni zakonski znaki kaznivega dejanja; 4. pogoj subjektivne odgovornosti storilca oziroma njegove krivde. Če eden od naštetih pogojev ni podan, ne moremo govoriti o tem, da je določeni storilec storil kaznivo dejanje.
Ni dvoma o tem, da je obtoženi vojaški pilot s sestrelitvijo ugrabljenega letala povzročil smrt 164 potnikov. Njegovo ravnanje objektivno gledano pomeni realizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja uboja v 164 primerih; v prvem odstavku 115. člena KZ-1 določa, da kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. Obtoženec je torej izvedel v zakonu določeno ravnanje in povzročil prepovedano posledico. Vprašati pa se je bilo treba, ali je njemu očitano ravnanje tudi materialno protipravno ter ali je ravnal krivdno.
Dejanje, ki je storjeno zato, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo; gre za tako imenovano upravičljivo skrajno silo, ki jo KZ-1 določa v prvem odstavku 32. člena. V drugem odstavku istega zakonskega določila pa je določeno, da ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila).
Skrajna sila kot razlog izključitve protipravnosti je utemeljena na načelu pretežnega interesa; če je pri odvračanju nevarnosti žrtvovana manj pomembna pravna dobrina, da bi se rešila pomembnejša, na primer, če se poškoduje premoženje, da bi se rešilo življenje, je protipravnost izključena. Pri skrajni sili, ki izključuje krivdo, ne gre za tehtanje interesov, temveč za upoštevanje psihične stiske, v kateri se je znašel storilec in v teh okoliščinah na primer v nevarnosti za življenje posegel v tujo enakovredno dobrino. V teh primerih zakon kot pogoj za izključitev krivde določa, da storilec nevarnosti še ni zakrivil ter da povzročeno zlo ni nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo. Ravnanje storilca ostaja materialno protipravno, zaradi eksistenčne stiske storilca, ko je obstajala nevarnost za poškodovanje oziroma uničenje najbolj temeljnih človekovih vrednot, to je življenja, telesne celovitosti ali osebne svobode, pa je treba njegovo krivdo izključiti.
Menim, da je v konkretnem primeru podana dejanska podlaga, ki narekuje uporabo instituta skrajne sile po drugem odstavku 32. člena KZ-1. Po moji oceni je obtoženi vojaški pilot ravnal v opravičljivi skrajni sili, kar pomeni, da je njegova krivda izključena. Kriv je namreč storilec, ki je ravnal z naklepom, pri tem pa se je zavedal, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo (24. člen KZ-1).
Obtoženi vojaški pilot je bil v trenutku odločitve, da bo ugrabljeno letalo sestrelil, v situaciji, v kateri je rešitev življenj 70.000 obiskovalcev stadiona omogočala samo sestrelitev letala. Dejstvo sicer je, da je bilo prvo sporočilo terorista dano skoraj eno uro pred dejansko sestrelitvijo letala, kar pomeni, da je obstajala objektivna možnost vsaj za poskus evakuacije stadiona; ker pa pristojne službe evakuacije niso ukazale, se je vojaški pilot znašel v okoliščinah s svoje strani nezakrivljene nevarnosti za popolno uničenje temeljne človeške vrednote, to je življenja vsakega od 70.000 ljudi na stadionu. V zadevi se pojavlja nepreverljiva informacija, da so bili tik pred sestrelitvijo potniki v letalu blizu temu, da terorista onesposobijo. Ker je objektivno vprašljiva možnost onesposobitve osebe, opremljene z razstrelivom in zabarikadirane v pilotski kabini v letečem letalu, je življenjsko sklepati, da je bila sestrelitev letala edina možnost za rešitev življenja obiskovalcev stadiona. Obtoženi je upravičeno sprejel odločitev – glede na okoliščine – o sestrelitvi letala kot edini možnosti za rešitev življenj 70.000 obiskovalcev. Podatki zadeve z gotovostjo izkazujejo, da je bil vojaški pilot, po tem, ko je sledil ukazom vojaškega protokola v primeru, ko civilno letalo zajamejo teroristi, tudi v časovni stiski; ukaz, da letala ne sme sestreliti, je od pristojne osebe prejel izjemno kratek čas pred tem, ko bi ugrabljeno letalo že priletelo v zračni prostor nad stadionom in rešitve za njegove obiskovalce praktično ne bi bilo več. Ni dvoma, da je bila odločitev o sestrelitvi letala kot (materialno in formalno) protipravnem ravnanju, katerega posledica je bila smrt 164 civilnih potnikov, sprejeta v trenutkih, ko je obstajala nevarnost za življenje vsakega od 70.000 obiskovalcev stadiona (istočasnost nevarnosti). Ne glede na emocionalni naboj, s katerim je zadevo konkretno kontaminirala vdova umrlega letalskega potnika, je treba sprejeti oceno, da povzročeno zlo, to je smrt 164 nedolžnih ljudi v ugrabljenem letalu, ni nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, to je smrt 70.000 obiskovalcev stadiona; posebej če upoštevamo, da bi v primeru, če obtoženec ne bi ravnal, kot je, potniki letala umrli skupaj z obiskovalci stadiona.
Zakonska določba o skrajni sili, ki je prevzeta iz nemškega prava, na primeren način rešuje kolizijo enakovrednih ustavno določenih vrednot v konkretnem primeru. Treba je zagotavljati nedotakljivost človekovega življenja kot temeljne človekove vrednote, nato pa v vsakem konkretnem primeru restriktivno presoditi, ali obstajajo dejstva in okoliščine, ki uničenja človekovega življenja ne dopuščajo vnaprej, ampak opravičujejo za nazaj.
Glede na predstavljene okoliščine konkretnega primera si upam trditi, da bi bil upravičeno lahko procesuiran subjekt, ki ni ukazal evakuacije stadiona in je s tem opustil svoje dolžnostno ravnanje; šlo bi lahko za ugotavljanje njegove odgovornosti za storitev katerega od kaznivih dejanj zoper splošno varnost ljudi in premoženja.
Posebno vprašanje je, ali je obtoženi kršil pravila vojaške discipline, vendar je to predmet posebnega postopka in na kazenski postopek nima vpliva. Upoštevaje konkretne okoliščine, čeprav ne poznam forme vojaške discipline in sankcij v primeru kršitev, pa lahko ocenim, da je vprašljiva kvečjemu ustreznost odločitve obrambnega ministra, ki sestrelitve ugrabljenega vojaškega letala ni ukazal.
Barbara Črešnar Debeljak je sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zaprosili smo jo, da si ogleda gledališko predstavo Teror in na podlagi »izvedenih dokazov« ter ob upoštevanju slovenskega pravnega reda izreče »sodbo«. Za sodelovanje se ji zahvaljujemo. Uredništvo.
