Glasna razprava v poslanski zbornici, ki so ji dali pečat ostri in žolčni besedni dvoboji ne samo med zagovorniki in nasprotniki brexita, ampak tudi med zagovorniki mehkega in trdega brexita v vladajoči konservativni stranki, se je vrtela okoli tega, kdo bo imel zadnjo besedo o brexitskem sporazumu med Britanijo in EU: vlada ali parlament oziroma o tem, ali bo ta odločitev avtokratska ali demokratska.
Konservativna vlada premierke Therese May bi rada obšla parlament. Domnevno zato, ker uresničuje referendumsko voljo ljudstva, ki pa je odločalo samo o tem, ali naj Britanija ostane v EU ali naj jo zapusti, in se mu ni niti sanjalo, kaj vse bo to potegnilo za seboj. Vlada, ki je hotela poseči celo po srednjeveškem zakonu, imenovanem polnomočja Henrika VIII., pa si je premislila, poslancem pod njihovim pritiskom že dolgo obljublja tako imenovano »relevantno glasovanje« o končnem brexitskem sporazumu in jih prepričuje, naj ji verjamejo na besedo. Večina, med njimi vrsta konservativcev, ji noče verjeti na besedo in je zahtevala, da vlada parlamentarno glasovanje o končnemu dogovoru Britanije in EU vključi v svoj predlog zakona o brexitu, ki je do zdaj brez bistvenih sprememb preskočil vse ovire v parlamentu. Njihove strahove je v razpravi najbolje pojasnil konservativni in evroentuziastični veteran, nekdanji finančni minister Keneth Clarke, ki ostaja eden najglasnejših nasprotnikov brexita.
Obupno paranoični evroskeptiki
Clarke je poudaril, da je pri relevantnem glasovanju o sporazumu ključen čas. »Glasovanje mora biti, še preden se britanska vlada zaveže, da bo spoštovala pogoje pogodbe z drugimi članicami EU. Kasnejše glasovanje bi bilo nerelevantno,« je dejal Clarke. Dodal je, da je povsem očitno, da bo vlada pred marcem 2019, ko naj bi Britanija uradno zapustila EU, še zelo daleč od podrobnega sporazuma. »Obupno paranoičnim evroskeptičnim prijateljem bi rad povedal, da nisem nekakšen prikrit zagovornik članstva v EU, ki bi rad preprečil orjaški napredek Združenega kraljestva. Tudi oni ne vedo, kaj pomeni oditi, ker nihče ni razpravljal o tem, kaj pomeni oditi, ko smo imeli referendum,« je sarkastično rekel Clarke.
Saboterji in uporniki
Dopolnilo o relevantnem glasovanju k predlogu zakona o umiku iz EU je predlagal konservativni poslanec, nekdanji javni tožilec in odvetnik Dominic Grieve, ki so ga najbolj vročični brexitarji iz njegove stranke razglasili za saboterja. Za dopolnilo je glasovalo 309 poslancev, proti 305. To je bil tesen, a ponižujoč poraz vlade in premierke. Toliko bolj, ker se je zgodil na predvečer vrha EU v Bruslju, na katerem naj bi danes prižgali zeleno luč za drugo fazo brexitskih pogajanj (o prihodnjih trgovinskih odnosih).
Za poraz so bili ključni glasovi enajstih poslancev vladajoče konservativne stranke, ki so potegnili z opozicijo. Eden od njih, wimbledonski poslanec Stephen Hammond, pravi, da je tokrat dal prednost državi in svojemu volilnemu okrožju, ne pa svoji stranki. Mayeva ga je samo nekaj minut kasneje odpustila s položaja podpredsednika konservativne stranke. Najbolj jezni brexitarji od vodstva konservativcev zahtevajo, naj vseh enajst uporniških kolegov nažene iz stranke in jih zamenja.
Glasovanje za demokracijo in parlamentarni nadzor
Opozicija in konservativni uporniki so navdušeni, ker je, kot je ocenila ena od uporniških poslank Nicky Morgan, »parlament prevzel nadzor nad procesom umika iz EU«. »Glasovala sem za demokracijo in parlamentarni nadzor,« je napisala njena kolegica Antoinette Sandbach. Desničarski probrexitski tisk pa je na nogah. Že desetletja evrofobni Daily Mail je enajsterico razglasil za nezadovoljneže, obsedene s samim seboj. Na naslovnici je v severnokorejskem slogu objavil fotografije vseh enajstih in jih razglasil za izdajalce voditeljice stranke in 17,4 milijona brexitskih volilcev, ki da so povečali verjetnost naselitve marksista na Dowining Streetu 10. To naj bi bil vodja laburistov Jeremy Corbyn, ki je po porazu vlade ocenil, da je to »poniževalna izguba premierkine avtoritete«.
