Idejo naj bi dobila od duhovnika, ki je v Camembert prišel iz francoske regije Brie v bližini Pariza. Tam pa že od osmega stoletja pridelujejo sir brie, ki je kamamberju precej podoben, zaradi velike priljubljenosti med plemstvom po francoski revoluciji pa se ga je prijelo ime kraljevi sir. Pa vendar se sira med seboj nekoliko razlikujeta. Oba sta mehka, kremasta sira s plemenito belo plesnijo na površini. Ampak brie je ponavadi izdelan v velikih kolobarjih s premerom 35 centimetrov, kamamber pa je večinoma v majhnih hlebčkih teže približno 250 gramov ali manj. Oba sira imata zaščiteno geografsko označbo, na trgu pa se pojavlja nešteto podobnih sirov s podobnimi ali povsem drugačnimi imeni. Denimo na Češkem velja za lokalno specialiteto skoraj enak sir, torej kamamber, ki ga poznajo pod imenom hermelin (bela podlasica, iz njenega snežno belega krzna so nekoč šivali kraljeva zimska ogrinjala, s čimer sirarji namigujejo na plemenito belo plesen, ogrinjalo na kraljevem siru) in ga pripravljajo mariniranega, popečenega, ocvrtega in na druge najrazličnejše načine. V Franciji je kamamber, ki so ga kupcem od nekdaj dostavljali v ličnih okroglih lesenih škatlicah, postal posebno priljubljen med prvo svetovno vojno, ko so oblasti z njim zalagale vojsko. Žlahtna snežno bela plesen pa ni bila običajna že od začetkov tega sira, ampak je postala vse bolj razširjena šele v začetku dvajsetega stoletja, zares pa so jo standardizirali šele v sredini sedemdesetih let. Pred tem je bila modro-siva plesen z rjavkastimi pegami na kamamberju nekaj povsem sprejemljivega. Kamamber izdelujejo iz ogretega nepasteriziranega kravjega mleka, ki mu dodajo mezofilne bakterije in sirilo, da se sir strdi. Nato ga narežejo na kocke, osolijo in stisnejo v modele velikosti hokejskega paka. Ko se ustrezno posušijo, jih poškropijo z vodno raztopino plesni Penicillium camemberti in pustijo zoreti najmanj tri tedne. V tem času se prej trd sir ustrezno zmehča ter dobi prijetno aromo in snežno belo prevleko. Uživamo ga lahko kar tako, s kruhom, morda z orehi, ob vinu, ali pa ga mariniramo v olju in začimbah, morda ga popečemo, ocvremo… Imeniten je tudi po tokratnem tradicionalnem receptu.
Pečen kamamber z medom in orehi
1 cel kolobar (240–360 g) sira kamamber, brie ali podobne sorte, 2–3 žlice medu, nekaj svežih vejic rožmarina. Za karamelizirane orehe še 180 g orehovih jedrc, 0,6 dl javorovega sirupa, ščepec morske soli. Poleg tega še opečene kruhke, med, pol žličke svežih rožmarinovih iglic.
Najprej karameliziramo orehe. Pekač obložimo s papirjem za peko. Suho ponev segrejemo in vanjo stresemo orehe. Prilijemo javorov sirup, dodamo ščepec soli in mešamo, da se sirup zgosti, blago karamelizira in prevleče orehe. Pazimo, da ga ne zažgemo! Karamelizirane orehe stresemo v pekač. Na hitro jih ločimo, še preden se zlepijo. Ohladimo jih pri sobni temperaturi. Pečico ogrejemo na 180 stopinj Celzija. Sir iz embalaže preložimo na sredino manjšega ognjevarnega pekača. Obložimo ga z rožmarinom in izdatno pokapljamo z medom. Pekač položimo v ogreto pečico za 10–12 minut, da postane sir mehak na otip. Medtem pripravimo opečene kruhke. Pečeni sir vzamemo iz pečice in ga nekaj minut hladimo. Nekaj rožmarinovih iglic čim bolj drobno sesekljamo. Rožmarinove vejice odstranimo od sira in po njem posujemo svež sesekljani rožmarin, nazadnje ga pokapljamo z medom. Praznično jed, idealno za prijetno druženje, ponudimo s hrustljavo popečenim kruhom in karameliziranimi orehi.
