Čeprav se ne zdi na prvi pogled, so si umetniške rešitve skupine Laibach, Johna Cagea in Vinka Globokarja v enem izmed elementov sorodne – vsi namreč prinašajo tudi konceptualne ideje, ki jih je mogoče dojeti brez poglobljenega razumevanja glasbenega substrata njihovih del. In prav to je razlog, da so lažje »plen« diskurzivnosti kot na primer Brahmsove simfonije, ki slonijo na ekonomičnem motivično-tematskem delu, ali skladbe francoskega spektralista Gérarda Griseyja, katerega glasbene forme so izpeljane iz akustičnih značilnosti uporabljenega zvočnega materiala. Tako lahko deb

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.