Slednje se ne zdi nič posebnega – umetnost je tako kot drugi človekovi duhovni in materialni dosežki podvržena stalnim premenam in modifikacijam, ki jo ohranjajo pri življenju in vsakič znova umeščajo v aktualno družbeno sfero. Še posebno preteklo 20. stoletje se je zdelo polno takšnih obratov. Modernizem 20. stoletja je prevpraševal predvsem materialnost in formo, pri čemer se je namenoma obračal proti konvencionaliziranim normam, ki jih je razumel kot diktat sprijaznjenega in izpraznjenega meščanstva. S tem, ko se je modernizem obrnil proti meščanski estetiki ugodnega in prežvečenega, je pridobil tudi izrazitejše družbene poteze, ki pa se z današnje zgodovinske distance ne zdijo pomembnejše od silnih estetskih inovacij, ki jih je naplavil.
»Sociologizacija« umetnosti je zato tista prvina, za katero se zdi, da je v središču sodobne umetnosti, in hkrati tudi tisti moment, ki bi lahko odrešil zgoraj omenjeno recepcijsko nezainteresiranost. Sodobna umetnost, predvsem v obliki konceptualnih projektov (ne več artefaktov), v središče tako postavlja družbene probleme, ki jih osvetljuje ali včasih zanje celo išče rešitve. Na tak način umetnost postaja vse bolj vrsta družbenega aktivizma, nekakšna sodobna družbena vest, le da ni udejanjena v polju politike, temveč skuša biti še vedno izražena bolj ali manj v umetnostni materiji. Zdi se, da sodobni trenutek, ki ga prebadajo številne politične in družbene tegobe, naravnost kliče po tako ustrojeni umetnosti, ki bi lahko prebudila od kapitalistične potrošniške povprečnosti omrtvičeno družbeno telo. Tako so številne razstavne prostore preplavile aktualne zgodbe o beguncih, pregnancih, vojnah, družbenih izobčencih, sprožajo se teme iz ekologije, vprašanja, povezana z našim odnosom do drugih živih bitij, na tnalo je postavljena korporacijska globalistična logika, eksploatacija malega človeka. Umetnost se tako postavlja v vlogo družbenega glasnika – pravzaprav postaja nadomestna poslanka in opravlja vse tisto, česar naši »realni« poslanci, zapredeni v partijske posle, povezane z raznimi lobističnimi interesi, ki so v prvi vrsti interesi kapitala, ne zmorejo več.
Do tu se zdi mesto in poslanstvo sodobne umetnosti kljub postopnemu zanemarjanju čistih estetskih vprašanj za družbo ključno in odrešilno – sociologizacija in posredna politizacija ji vračata izgubljeno avro. Toda, ali je sodobna umetnost zares dobro detektirala ključne bolezni sodobne družbe? So to res begunci, ki so jih polne številne strani zgodovinskih učbenikov? Je to res kapitalistična prevlada na vseh poljih človekovega življenja? Ali niso te tegobe samo posledice nečesa drugega, bolj esencialističnega, in sicer temeljnega človekovega egoizma? Kaj drugega napaja kapitalistično željo po rasti kot egoistična želja po končni samouresničitvi, ki se kaže v materialnem izobilju in moči nad drugimi? Ali nismo vsi v konstantnem »darvinističnem« dokazovanju svoje nadvlade nad drugimi: bojujemo se za boljše službe, boljše honorarje, za prevlado svojih idej/ideologij? In ali ni v to pritegnjena tudi umetnost in posledično njeni avtorji? Ali ni avtor umetniškega dela/projekta prisiljen v trženje svojega dela, ali ni pravzaprav tudi sam potegnjen v egoistično kapitalistično logiko?
S tega zornega kota postajajo implikacije sociologizacije umetnosti nekoliko drugačne. Ali umetnik, ki v svojem umetniškem projektu zaposli begunce, res daje ubogim izmučenim ljudem priložnost za dostojno delo, ali res opozarja na mizeren odnos zahodnega sveta do ljudi, ki smo jih v grozljivo brezdomovinsko tavanje na neki način potisnili prav mi? Ker optika je lahko tudi drugačna: begunci so lahko v takem umetniškem projektu samo še enkrat več zlorabljeni. Njihovo »razkazovanje« nekje globoko v srži nima toliko opraviti z družbenoaktivistično vlogo kot z željo po umestitvi v modni trend: kako postati »prvi«, »vodilni« (posledično: dobro plačani), »znani«, »razvpiti« umetniki. Vprašanje je torej: ali umetnik služi beguncem ali begunci umetniku?
Meja je tanka in izmuzljiva. Ne dvomim, da številni podobni projekti in njihovi avtorji z vsem svojim bitjem zagovarjajo predvsem ideje, kot ne dvomim, da se za marsikaterim konceptom v resnici skriva izpraznjena egoistična ambicija. Ne bega me družbeni aktivizem umetnosti, bega me tanka meja, ki ga loči od družbene inertnosti. Ni dvoma: umetnost odraža svoj čas – v obeh primerih.
