Bili smo na stopnicah znotraj vojašnice, kjer smo počivali in čakali na premik. Vsak dan smo se ob določeni uri zbrali pred vhodom, se postavili v vrsto in odkorakali proti menzi na kosilo. Fantje so se sproščeno pogovarjali, večina je razmišljala o zaključku vojaškega roka na Bohinjski Beli in kaj bodo počeli po odhodu domov. Bilo nas je z vseh vetrov Slovenije. Prevladovali so Gorenjci, z nami pa je bilo v enoti tudi nekaj Primorcev in Štajercev, nam Jeseničanom pa so se najzanimivejši zdeli ravno Korošci zaradi njihovega narečja. Ravno ko smo se začeli pripravljati, da gremo ven, je nenadoma nekdo z zgornjega dela stopnic skočil mimo mene na fanta, ki je stal nekaj vrst nižje. Začeli so padati udarci, vrstile so se klofute, slišale so se zbadljivke in zadeva ni delovala nedolžno niti pod razno. Takoj sem reagiral in se postavil pred napadalca ter mu rekel, naj se umakne. Pri tem sem napadenega, ki je bil miren fant z vasi, zaščitil s svojim telesom in ko se je konflikt končno umiril, sem pristopil k napadalcu in ga vprašal, zakaj je to storil. Odgovoril je, da je to storil za zabavo in da ima tepeni tako ali tako veliko glavo. Saj mu nič ne bo, je dejal. Njegov odgovor me je osupnil in do konca vojaškega roka sem imel tistega ubogega fantina na očeh, da se mu ne bi zgodilo še kaj podobnega.
Upam si trditi, da ni nikogar med nami, ki ne pozna primera sovrstniškega nasilja. Lahko se zgodi na ulici, lahko se zgodi v šoli ali športnem klubu, lahko se zgodi...
Lani sem bil priča pogovoru med receptorjem in novim gostom v hotelu na Maldivih. Par je stal pred nami v vrsti in možakarja je po uvodnem pojasnilu...
