Restavracija Pri dveh topolih

Sedela sva za hišo na vrhu hribčka in zobala slastne robidnice, ki jih je v teh krajih ogromno. Bil je čudovit dan in uživala sva v pogledu na razgibano pokrajino. Oče je razlagal, do kod vse sega naša zemlja in kako se je kot otrok sankal po hribu. Na vrhu je pokazal veliko hišo in ponosno povedal, da v njej živi direktor uspešnega lokalnega podjetja in da se že dolgo poznata. Potem se je nenadoma na cesti pojavila ženska, ki je glasno pela. Oba sva se začela smejati. Bila je Marica, vaško dekle, ki je bilo znano po tem, da je vedno pela, vaščani pa so jo z veseljem vabili domov na kosilo. Ko je Marica končno odšla, se mi je pogled zaustavil na naši hiši in dveh visokih drevesih pred vhodom. Vse življenje smo na Jesenicah živeli v dvosobnem stanovanju in nam ni bilo čisto nič tesno, medtem ko smo v Bosni zgradili trinadstropno hišo z velikanskim tlorisom. In zakaj sta tisti dve visoki drevesi tam? Razložil mi je, da sta z mamo zgradila veliko hišo zato, ker je sanjal o tem, da bomo nekega dne živeli v Bosni kljub dejstvu, da so vsi njuni otroci rojeni v Sloveniji. Ob vhodu v dvorišče pa je že zdavnaj zasadil dva topola. Imel je namreč v načrtu odpreti restavracijo Pri dveh topolih, kar naj bi bilo naš primarni vir zaslužka. Bil sem tiho in nadaljeval sem zobati robnice.