KačičLidén LandscapeArchitects je mednarodno dejaven arhitekturni urad s sedežem v Trstu. Sredi devetdesetih let sta ga v Benetkah ustanovila Slovenka Romana Kačič in Šved Mattias Lidén. Romana Kačič je diplomirala na Univerzi v Ljubljani v sodelovanju z Inštitutom arhitekture v Benetkah, Mattias Lidén je končal študij krajinske arhitekture na Univerzi Alnarp na Švedskem.
Ponujata najsodobnejše storitve na področju zunanjega oblikovanja prostora in krajinskega načrtovanja. Navdih za projektne ideje jima dajejo znanstvena, umetniška in glasbena okolja. Imata številne izkušnje s projekti v priobalnem pasu in sta zagovornika razvoja ob zagotovitvi ohranjanja bogate naravne in kulturne dediščine Sredozemlja. Projektirala sta mnogo parkov in vrtov, obalnih ureditev, umestitev golf igrišča v krajino, ureditev trgov in morskih nabrežij… Prejela sta več nagrad in imela samostojno razstavo v Torinu in Trstu. V sodelovanju z lokalno skupnostjo se lotevata številnih projektov, trenutno sodelujeta pri projektu Medsalt, ki raziskuje debelo plast soli na dnu Sredozemlja.
Stičišče različnih stoletij
Projekt prenove arheološkega parka Villa Freya v Asolu (Treviso, Italija) so končali leta 2013 in danes ima vrt že skoraj dokončno podobo. Med projektiranjem sta krajinska arhitekta plodno sodelovala tako z univerzo kot z arheologi, arhitekti in inženirji. Gre za zahteven in večplasten projekt, pri katerem je bilo treba predstaviti antično rimsko gledališče, zasnovo viktorijanskega vrta in posege, povezane z obnovo vile. Poleg tega je bilo treba preseči lastniška dejstva, saj park uporablja lastnik vile, ki pa nima v lasti parka. Villa Freya je del pomembne krajinske arheološke dediščine in del zelenega pasu srednjeveškega jedra Asola. Lokacijo zaznamujejo čudovit razgled na Beneško nižavje ob robu srednjeveškega obzidja Asola ter ostanki rimskega gledališča in zgodovinskega vrta iz 19. stoletja v viktorijanskem slogu.
Med najpomembnejšimi projektnimi odločitvami je bila odstranitev ogromne armiranobetonske strehe. Namesto strehe so predvideli lahek ozek nadstrešek za zaščito marmornega ometa. Talni mozaik so prenesli v mestni muzej (Museo Civico di Asolo). Za druge rimske ostanke je bilo določeno, da se jih primerno zaščiti in prekrije s tkanino in peskom ali travo. Pri celotni rešitvi sta izrednega pomena drenaža in naklon terena, da na območju najdišča ne zastaja voda. Druga pomembna odločitev je bila odstranitev dreves in vegetacije, ki je bila zasajena v kasnejših obdobjih ter je preprečevala pogled iz parka proti mestnemu jedru in Padski nižini.
Od vile vodi opečnata pot mimo parterja s trajnicami in pergole s trto. Utrjena travnata pot nas ob modrih in belih cvetovih perunik ter brajdi z belimi dišečimi vrtnicami popelje do dveh monumentalnih vednozelenih hrastov, ki bedita nad antičnimi ostanki gledališča. Cvetoč travnik se razprostira pod oljčnikom, ki nas izza obzidja sprejme ob vstopu v srednjeveško mesto. Oblikovanje terena je bilo usmerjeno v rešitev, ki ostanke antičnega rimskega gledališča jemlje kot sestavni del parka.
Projekt obnove je bil zasnovan po smernicah zavoda za varovanje arheološke dediščine ter zavoda za arhitekturno in krajinsko dediščino. Pred začetkom del je komisija obeh zavodov izdala dokončno potrditev rešitve, ki je morala ustrezati zelo strogim kakovostnim merilom, ki veljajo za arheološka območja in varovane kulturne krajine. Začetno zastavljen cilj po ustvarjalnem načrtovalskem pristopu in sodobni interpretaciji dualizma med starorimskimi in angleškimi sledmi časa pa je dosežen.
