David Bronstein, nekronani ustvarjalni genij

David Jonovič Bronstein je bil rojen leta 1924 v revni judovski družini v ukrajinski Bili Cerkvi. Že pri šestnajstih letih je postal mojster, nato pa je družino zadela nesreča: oče je moral za več let v gulag. David, ki je delil ime in priimek z očetom osovraženega Trockega, se ni nikoli povsem rešil težav z režimom. V lačnih vojnih letih se je prvič prebil na prvenstvo Sovjetske zveze (SZ), kjer je pogorel, a premagal velikega Mihaila Botvinika. S koncem vojne je njegov talent eksplodiral: leta 1945 je bil tretji na državnem prvenstvu, nato pa dvakrat osvojil zahtevno prvenstvo Moskve, kamor se je preselil. Leta 1948 je bil že prvak SZ, igraje je osvojil medconski turnir, nato je ubranil naslov prvaka … Moral je preskočiti le še eno oviro – turnir kandidatov v Budimpešti; za las mu je uspelo. V Moskvi je sedel k izzivu kariere: bodo njegove drzne zamisli kos hladni strategiji šampiona? Bronstein je povedel, nato pa je Botvinik prevzel nadzor. Še pravi čas je Bronstein udaril z dvema zmagama, nato pa kot v nočni mori izgubil prekinjeno partijo, kjer je imel remi že v rokah. Končalo se je neodločeno, Bronstein pa se ni nikoli več zares pobral. Leta pozneje je priznal, da so mu namigovali, naj raje ne premaga Botvinika.

Na naslednjem turnirju kandidatov v Zürichu je bil Bronstein drugi, njegova turnirska knjiga pa je brezčasna mojstrovina, ki jo je imel vsak boljši šahist v SZ. V Portorožu leta 1958 je Bronstein potreboval le še remi z zadnjeuvrščenim za še en poskus med kandidati, a je zmanjkalo elektrike – in zbranosti. Še desetletja je igral na najvišji ravni, leta 1976 pa ni želel podpisati pisma proti emigrantu Viktorju Korčnoju in zato izgubil državno štipendijo. Vseeno ni mogel razumeti kolegov, ki so ob prvi priložnosti odhajali na Zahod. Bronstein je dal šahu prenovljeno Kraljevo indijsko obrambo in kup knjig ter idej na šahovnici in ob njej. Umrl je v Minsku 5. decembra 2006.