Odgovor na to, zakaj pride do tovrstnih pojavov, se skriva v načinu delovanja naših čutov, pravi Christopher Fassnidge, bodoči doktor psihologije na City University London. Ta iluzija je primer sinestezije: do tega pride, ko se čuti – kot so sluh in vid – križajo v možganih, je še razložil za The Verge. Pojav je bolj pogost, ko si mislimo.
»Hrupna animacija« je primer sinestezije
V vsakem trenutku smo priča gibanju, ki je logično povezan z zvokom: vidimo, kako skače žoga in pričakujemo, da bomo slišali zvok, ko se bo odbila. Ker dokazi kažejo, da se tako imenovanih sinestetskih povezav lahko naučimo, ko smo majhni, Fassnidge pravi, da se zdi smiselno, da mnogi vzpostavijo sinestezije za vrsto vsakdanjih stvari, ki jih obdajajo.
Nekatere sinestetske povezave so morda malce bolj nenavadne kot pričujoči primer. Pianist Nikolai Rimsky-Korsakov je recimo različne glasbene tone zaznaval kot barve. Tovrstna sinestezija je bolj redka, zato je njegova sposobnost te zaznave toliko bolj opazna.
»Hrupna animacija« je primer sinestezije kot ocenjujejo v Fassnidgeovem laboratoriju, kjer temu pojavu pravijo tudi »vizualno spodbujen slušni odziv« ali na kratko vEAR (visually-evoked auditory response).
Vizualno-slušne sinestezije so najpogostejše
Čeprav gibalno-slušna sinestezija še ni dobro raziskana, pa je ena od nedavnih študij, ki so jo izvedli v laboratoriju, pokazala, da ima kar do 20 odstotkov ljudi sposobnost tovrstnih zaznav, kar je precej več v primerjavi z dvema do štirimi odstotki zaznav ostalih oblik sinestezije, je povedal Fassnidge. »Nekateri ljudje so bolj dovzetni za iluzije oziroma prisluhe, kar je predvsem odvisno od tega, kako so naši možgani povezani.«
Možno je, da mnogi od nas doživljajo vEAR in to sploh ne opazijo, pravi Fassnidge. Mogoče mislimo, da je zvok resničen enostavno zato, ker se nam zdi, da je zvok smiseln ob določeni vidni zaznavi. In povsem možno je, da se bodo mnogi začeli zavedati tovrstnih zaznav šele potem, ko bodo njihovo pozornost pritegnili primeri »hrupnih animacij«.
