Očarljiva gesta pesničinega dela je tako predvsem ta, da življenjski in ustvarjalni napoj neženirano išče in koristi v použivanju negotovosti in neskladja, v večnem trenju s svetom. Tam, torej, kjer se mnogi pesniki preizkusijo v »natezanju uma« in neredko izvisijo.
Pesnica se v zunanji svet najbolj nedvoumno odpira skozi govor o ustvarjalnem zaledju in s komentiranjem odnosa do ustvarjalnih predhodnikov in sodobnikov. Z invokacijo pesniških in glasbenih imen dopušča vtis sinestetičnega doživljanja okolice: »Olivier je bojda slišal vse tone / v barvah slišim / jaz vse besede in / poljube in moji poljubi / so barvni«. Intertekstualno prisluškovanje virom idej in umetniškega izraza je namreč mogoče razumeti kot izjavo o nepomembnosti obstoja oblik življenja, ki med svojimi atributi nimajo estetskega ali se ne nahajajo v procesu ustvarjanja estetskega. Porozen, na ravni lovljenja miselnosti krhek pesniški govor se opira tudi na humor, ki je komunikativen in neposreden, pogosto ga najdemo v njenem odnosu do obstoječih potez sveta umetnosti: »Priznani pesniki želijo spati z nepriznanimi pesnicami, kadarkoli srečajo kakšno.« Pravzaprav daje pesničina osredotočenost na lastno čuječnost priokus učinkovite »rabe« poezije za odganjanje razmisleka; na občutek bežanja pred refleksijo in neposrednim zrtjem v nič spominja verz iz prvenca: »najljubši zvok je sosedov kašelj, / v zgornjem nadstropju, / pomirja, da vem, da je nekdo blizu, / nekdo bolan in živ.«
Pesmi Kristine Kočan se berejo na mah, kar je posledica njenega prizadevanja, da pesmi oklesti nepotrebnih izraznih sredstev. Rezultat so jezikovno gibke tvorbe, vtisu prelivanja plitve vode v rahlo nagnjenem rečnem koritu pa pomaga tudi verzno prepletanje, ko se enote verzov pomensko priklopijo na prejšnjega/sledečega. Nedvomno igra veliko vlogo v njeni poeziji Drugi, a kakorkoli obračamo, bi težko našli poezijo, kjer je nasprotno, kdorkoli ali karkoli drugi že je. Za vešče in nesite branja čustveno angažiranih pesmi je dobra novica ta, da drugi v pesmih Kočanove ne nastopa le kot vir naslade, pač pa kompleksnih in temeljnih problemov: »vonj dveh moških in izgubim sebe. / že dolgo živim v grobu.«
Kristina Kočan pa je v svoj opus vpisala tudi dva pomembna prevoda. Prvi je iz leta 2006, ko sta skupaj s Samom Šalamonom prevedla pesmi za antologijo afriškoameriške poezije po letu 1950 z naslovom Govoreči boben. Sinoči pa je Kočanova v Kulturnem centru Q predstavila svoj še svež prevod poezije Audre Lorde, ameriške temnopolte avtorice, ki je kot strastna aktivistka pustila enega največjih pečatov na moderno feministično gibanje: jasno in glasno je artikulirala predvsem položaj trojnega tveganja, »biti temnopolta, biti ženska, biti lezbijka«. Obsežen izbor iz njenega pesniškega opusa, ki je izšel pod naslovom Postaje, je zato pomemben avtoričin prevajalski doprinos h ključnim literarnim besedilom, dostopnim v slovenskem jeziku.