Kritika kvinteta Slowind z gosti: Oglušujoča svetloba Slowinda

Festival Slowind, ki ga zadnja leta razumemo kot specializirani festival za sodobno glasbo, je tokrat svoj programski raster odpiral bolj na široko in skušal opozarjati, kot je to zapisal letošnji programski vodja, skladatelj Brice Pauset , da skladatelji v različnih zgodovinskih obdobjih »v svojih delih iščejo odgovore na identična vprašanja in s tem kujejo dolgo verigo nenavadnega bratstva«. Pauset je s tem nakazal predvsem kozmopolitski značaj sodobne glasbe in s tem tudi festivala, ki si je nadel vseobsegajoče ime Enciklopedija glasbe. Posamezna »gesla« pa v takšni enciklopediji niso bila razvrščena kronološko, temveč tako, da so vzpostavljala problemske in strukturalne povezave, kar je bilo morda poslušalcu zaznati težje kot sestavljalcu programa. Če je bilo mogoče med zgodnjim večglasjem Perotina, torej začetkom formiranja zahodnoevropskega glasbenega strukturiranja, in Stockhausnovimi Kontakti kot destrukcijo tradicionalnih strukturalnih norm mogoče vzpostaviti takšen drastičen kontrast, je bila manj jasna vloga Gallusove glasbe, vpete med vokalnimi iskanji Urške Pompe (Vrata dneva) in Pausetovim z glasbo opremljenim svetovnim nazorom (Ne-mir II). Toda takšen enciklopedični vrtiljak s svojimi vzponi in padci, stranskimi potmi in vozlišči je na koncu prinesel premišljeno izpostavljanje, saj je na vsakem koncertu jasno zažarelo vsaj eno delo.