Po drugi strani »nekonvencionalni« glasbeni nabori kaj hitro odkolovratijo proti substančni razkrojenosti, njihovo gibalo – Bekavac je svoj program strnil kot Neznano – pa se lahko sprevrže v svoje nasprotje. Še zlasti v skladbah novejše anglo-ameriške produkcije (Cannon, Bruce) so se v »neznanem« takoj razkrili še preveč znani populistični vzorci ter se ob drobcih svetovnih godb in drugih začimbah repetitivno nizali v dozdevno pomenljivo kopico, ki je kljub izvajalskemu angažmaju delovala spogledljivo prazno. Kolegialna sproščenost, s katero je Bekavac odmeril prostor solo ekshibiciji obeh violinistov, je podaljšala večer v slogu maratonskih zgodovinskih akademij. S filmsko prepoznavnim neskončnim valovanjem Bernarda Herrmanna (oziroma čudovito prepletenih linij glasbenikov) ter s čarom tanga, predvsem pa bekavčevske scene učlovečenih glasov v njem, smo dočakali pristnejši glasbeni kod. Dogodek z muziki izjemnega formata je požel enoglasno simpatijo, a je bil vendarle daleč od nekaterih preteklih srečanj z Bekavcem, ki so se zapisala v spomin ravno po sožitju med umetniškim prisluhom in neminljivo snovjo. Sam bi si torej želel, da bi se klarinetist držal čim »zahtevnejše« komponiranih poti, morda tudi tehtnih, zvočno odprtih iskanj.
Če je šlo Bekavcu za izstop iz programske predvidljivosti (a se ta s skladbami ni zares zgodil), je ostal Španski nacionalni orkester zavestno v okvirih vnaprejšnjih pričakovanj, kot kak prostovoljen ujetnik samopercepcije, zakoličene v eksotističnem stereotipu in pravilih glasbene industrije. Po njih se mora španski orkester predstaviti z »ibersko zvenečo« glasbo, četudi stopljeno z impresionistično estetiko francoskih skladateljskih peres. Večer je spominjal na dolg trak ritmično-plesne prepoznavnosti, barv in arabesk, objetih z lazuro mojstrskih orkestracij. Ob vsem tem smo bili priče transparentnemu tkivu (v katerem nič posamičnega ni premoglo česa enkratnega), skratka nastopu prelepo vódenega orkestra, ki se prepušča jasni »ročnosti« Davida Afkhama, predstavnika pozitivistično skrbne mlajše generacije dirigentov. Nobena dišava in val nista presenetila (tudi ne v De Fallovih Nočeh v španskih vrtovih z Juanom Pérezom Floristánom, pianistom predvsem iskrivega dotika), z izjemo razživetega dodatka (Trirogeljnik). Stravinski (Ognjena ptica) z dirigentom brez opaznejšega osebnega odnosa do partiture ni bil ravno vznemirljiv – pred kratkim smo v Ljubljani slišali zanimivejše, »čudne« izvedbe.
Radijski simfoniki so se posvetili velikanoma Beethovnu in Šostakoviču. Da nas v njunih delih čaka zmeraj nekoliko drugačna resnica, je dokazal koncertant Benjamin Schmid. Njegova vizija Beethovnovega Violinskega koncerta je bila prežeta s kristalno apoliničnostjo, ki se je odpirala odtenkom človeške miline, po drugi strani pa virtuoznim podaljškom (slišali smo bleščeče, iz gradiva izpeljane Vieuxtempsove kadence). Orkestrski nastop je bil »enigmatičen«: izjemen obet po izbrušeni postavitvi uverture k Prometejevim bitjem se ni uresničil. Pojasnilo gre iskati v dirigentu Danielu Raiskinu. Njegova pomenljiva izkaznica je postala Peta simfonija sovjetskega avtorja. V zavzetem, obenem pa topem vodenju orkestra (brez ekspresivno napetih nižišč in viškov) ni bilo dovolj Šostakoviča.
