»Sleaford Mods je nedvomno najboljši rock'n'roll bend na svetu!« zatrdi Iggy Pop na začetku dokumentarca Bunch of Kunst, ki je delo nemške režiserke Christine Franz. Ta je tej nenavadni skupini, bolje duetu, sledila dve leti, od leta 2014, ko je bila Sleaford Mods zgolj razvpita underground zasedba, ki je nastopala po pubih, kleteh in garažah, pa do leta 2016, ko je postala ime, ki ga mora poznati vsak resnejši glasbeni poznavalec.
S pivom in prenosnikom
Ko že pomislite, da vas na hiperproduktivni glasbeni sceni ne more prav nič več presenetiti, vas vrže vznak v trenutku, ko zaslišite furiozne punk ritme in surova besedila Sleaford Mods, v katerih so glavno izrazno sredstvo kletvice in besno kričanje, s katerimi bend slika podobo današnje Velike Britanije. Sestavljata ga avtor glasbe Andrew Fearn ter pisec besedil in vokalist Jason Williamson. V vlogah, ki ju imata na koncertih, bi se le težko bolj razlikovala: Fearn stoji mirno, s steklenico piva v roki se samo rahlo pozibava in občasno preveri zvok, ki prihaja iz prenosnika, medtem ko neverjetni Williamson srdito rapa in nori po odru, na katerem ni ničesar razen računalnika in mikrofona. Minimalistična glasba z elektropunk ritmi se izvrstno dopolnjuje z intenzivnostjo Williamsonovega nastopa ter besedili, ki brez vsakršnih zadržkov govorijo o nezaposlenosti, socialno ogroženih, delavskemu razredu, pop kulturi in privilegirani eliti. Njegov specifični vokal in očarljivi vzhodnobritanski naglas sta nedvomno del karizme benda, ki je postal referenca za politični rock in glasbo s sporočilom.
»Sta glas Britanije. Govorita o tem, kakšna je trenutno ta država,« pravi v filmu eden od njunih fanov. Drugi pa doda: »Sta resnična osvežitev znotraj te enolične in ogabne glasbene industrije. O teh stvareh ne govori nihče razen njiju.« Tako Williamson kot Fearn izhajata iz britanskega revnega sloja in kot pravita, sta imela različne »posrane službe«, v katerih sta pogosto dobila le kakšnih 15 funtov na dan. Njuna jeza in upor sta doživeta in pristna. Ko ju poslušate, se zdi, kot da ste se znašli v kakšnem filmu Kena Loacha.
Konec spanja na kavču
In kako to, da se je Christine Franz odločila posneti film o takrat še precej anonimnem bendu iz Nottinghama? »Slišala sem njun prvi album, ki se mi je zdel osupljivo drugačen od vsega drugega. Povsem bizarna sta, na pozitiven način. Sta groba in ves čas hodita po robu, toda njun bes lahko razume vsak. Moje zamisli za film ni hotel nihče podpreti, zato sem snemanje v celoti financirala sama in v nekem trenutku nisem imela več niti za najemnino. Toda vedela sem, da počnem nekaj, kar je vredno napora. In na koncu se je izšlo.«
Amsterdamska projekcija filma Bunch of Kunst je bila tudi priložnost za pogovor s Stevom Underwoodom, menedžerjem Sleaford Mods, ki je z njima od samega začetka. »Prav nič se nismo spremenili, glasba ima enako identiteto, le pogoji za delo so malce drugačni. Ne spimo več na kavču pri raznih ljudeh in na koncerte se ne vozimo več v razpadajočem avtomobilu. No, samo še včasih,« se nasmeje. »Andrew je še vedno proti glasbeni industriji in noče imeti nobenega opravka z njo. Misli, da se skupina proda, če podpiše pogodbo s kako založbo.«
Za številne underground bende na neki točki nastopi ta dilema: ostati povsem neodvisen ali vstopiti v kolesje glasbene industrije ter tako priti do daljših turnej in širšega občinstva. Na koncu je tudi Sleaford Mods podpisal pogodbo z založbo Rough Trade, kar je bila težka odločitev. A drugače ni šlo. »Ko smo postali bolj znani in smo začeli igrati v večjih dvoranah, je postalo vse to organizacijsko in logistično prezahtevno. In na tej točki potrebuješ podporo založbe, ki od tebe ne zahteva, da začneš prepevati ljubezenske pesmi, ampak ti dopusti, da ohraniš nadzor nad svojim delom. Rough Trade nam to omogoča,« pojasnjuje Underwood, ki je za to, da bi postal poklicni menedžer Sleaford Mods, pustil službo voznika mestnega avtobusa. »Zdelo se mi je, da tega, kar počnemo, ne bo mogoče ponoviti nikoli pozneje. Imel sem varno službo in noben Britanec v mojih letih, imam jih čez 40, ne bi dal odpovedi kar tako.«
Prelomnica za skupino je bil festival v Glastonburyju leta 2015; sledila je uspešna evropska turneja, ki je potrdila, da so kljub včasih težko razumljivemu Williamsonovemu dialektu dobro sprejeti tudi zunaj domovine. »Njun strah, frustracije, a tudi humor je mogoče razumeti tako v Veliki Britaniji kot v Berlinu ali na Poljskem,« meni Underwood. »In vse, kar počneta, je tako preprosto, nobenih svetlobnih efektov ali dekoracij, samo dva tipa, ki sta povsem iskrena in neposredna. Občinstvo se s tem zlahka poveže, tudi če ne razume vsega besedila.« Sleaford Mods zdaj pripravlja nov album, ki mu bo spomladi sledila nova evropska turneja.
