Pozimi več pozornosti namenimo sobnim rastlinam. Pravzaprav jih ponovno opazimo, saj smo večino časa doma. Tedaj tudi nenadoma spoznamo, da so se v zadnjih desetletjih močno spremenile vrste sobnih rastlin v naših domovih. Vse več okenskih polic krasijo orhideje, ker so pač vedno na razpolago v vrtnih centrih, so poceni, dolgo cvetijo in če nam jih ne uspe vzgojiti tako, da bi ponovno vzcvetele, jih zavržemo ter kupimo nove. Pač v skladu s potrošniškim vrtnarstvom.
Nekje v kotih stanovanj pa se še vedno skrivajo rastline, ki so z družino preživele tudi nekaj desetletij. Ena takih najbolj trdoživih rastlin je navadna ščitovka (Aspidistra elatior). Nekoč ni bilo stanovanja, v katerem ne bi bilo čebra te bujne zelene rastline, ki mirno ždi v kotu in ne potrebuje veliko pozornosti. Ščitovka je azijska rastlina, ki so jo v Evropo pripeljali ravno v času viktorijanske Anglije, ko so bila stanovanja temačna, ščitovka pa preživi tudi v temi. Zato je nemudoma postala obvezna oprema viktorijanskih stanovanj, menda je bila sploh prva sobna rastlina. Njena pregovorna trdoživost pomeni, da potrebuje le malce vode, vse drugo pa je lahko bodisi neogrevano stanovanje, zaradi centralne kurjave izsušen zrak v sobi, kot pod težko zaveso, kamor nikoli ne posije sonce, hodnik stopnišča bloka ali pa v milih zimah celo kot terase. V vseh primerih ščitovka poganja svoje dolge suličaste liste. Niti razsajati je ni treba, če pa jo že, lahko močno prepletene korenike prerežemo kar s škarjami in nove rastline bodo nadaljevale svoje počasno zeleno življenje. Ni redko, da ščitovka ali lena palma, kot jo tudi imenujejo, prehaja iz roda v rod in je svojevrstna družinska dediščina.
Živahnejše monstere in zelenčice
Tako kot monstera, še ena vrsta sobnih rastlin, za katero se zdi, da počasi izginja iz naših sob. Navadna monstera (Monstera deliciosa) je sicer malce bolj zahtevna za gojenje kot ščitovka. Ker je v naravi plezalka, zahteva oporo, poleg tega je občutljiva za preveč zalivanja in se lahko hitro razvije koreninska gniloba. Sicer pa tudi ta rastlina z značilnimi razcepljenimi listi mirno ždi v polsenčnem kotu, poganja svoje zračne korenine in nas spominja na sedemdeseta leta, ko so bile monstere ključni element pisarniške opreme.
Ob njih pa so na policah med fascikli pogosto stale tudi čopaste zelenčice (Chlorophytum comosum). Tudi pogled na to rastlino marsikateremu rastlinoljubcu nariše spomine na prvo rastlino, ki jo je vzgojil. Za čopasto zelenčico so namreč značilni številni podmladki, ki jih poganja na dolgih visečih steblih, in ti so bili vedno predmet medsosedske izmenjave rastlin, mladiči pa so nato še nekaj časa ždeli v kozarcih na okenskih policah, da so pognali dovolj korenin. Ni treba poudarjati, da je tudi čopasta zelenčica popolnoma nezahtevna rastlina, ki se tudi ob občasnem zanemarjanju razraste v bohoten zelen šop.
Torej, zakaj ne bi vsaj eno sezono pozabili na orhideje, potrkali na vrata starejše sosede in jo vprašali, ali ima morebiti katero od teh pozabljenih sobnih rastlin, jo posadili in začeli novo družinsko tradicijo.
