Naj spomnim: na posestvu v Lipici stoji najstarejša kobilarna na svetu, ki neprekinjeno redi najstarejšo kulturno pasmo konj. Pasma je po njej dobila ime. Stoletja sta tu drug drugega oblikovala konj in krajina. Skalovit in vrtačast kraški teren je bil razlog za to, da so se konji prav tu razvili v »nemirne živali prožnega kopita in gizdavega drnca«, kot jih je opisal Kocbek. Skrb za konja pa je, da bi imel čim več krme in dovolj sence na paši, iz razdrapanega sveta oblikovala značilno, skoraj mehko kulturno krajino suhih travnikov in posamičnih hrastov. Oba, konj in krajina, sta artefakt in nerazdružljivo jedro spomenika. Lipicanca ni brez Lipice in Lipice ne brez lipicanca. Prav zato je Lipica v svetovnem merilu izjemna. Simbolna točka državnega ponosa pa očitno ne more postati.
Pred desetimi leti je vlada svojeglavo, brez strokovne podpore, sklenila, da je golf edina prava prihodnost za razvoj spomenika. Takrat je, da bi se izognila soglas...
V naši hiši je bil v pritličju dnevni bar. Odprl se je ob šestih zjutraj in stregel pijačo do pete popoldne. Kava ni bila ravno vzorna, ampak bil je ...
