Pred nekaj meseci se je tudi v Ljubljani začelo dogajati nekaj podobno nenavadnega. Ni bilo čisto jasno, kaj, a v mestu je bilo čutiti nemir. V simbolnem središču države, tam okrog parlamenta in Maximarketa, je sicer še vse videti kot običajno, a vendar hkrati nekaj ni čisto prav. Nekaj manjka.
Pogled na Trg republike 3 deluje kot retuša Jesperja Rasmussena, ki s fotografij javnih prostorov briše vse sledi človekove prisotnosti: prometne znake in označbe, napise, ulične table in hišne številke, grafite, celo okna in vrata. S tem odtuji prostor in spremeni njegovo merilo. Rezultat je čudna, nemir porajajoča vzporedna realnost.
Žal ne gre za umetniški projekt. Ukinili so uro. Izklopili so rdeče svetlobne črte, ki so se izmenično sestavljale v kombinacije, zapisujoč datum, uro in temperaturo mesta. Ukinili so jih postopoma, najprej na eni, potem na drugi in zdaj še na tretji strani. Vzdrževanje naj bi preveč stalo. Le zakaj bi investirali v uro? Saj imamo vsi telefone!
Da, telefone. Iskrin telefon, ikono slovenskega industrijskega oblikovanja, ki ga, tistega z vrtljivo številčnico, v svojem arhitekturnem biroju v Tokiu še vedno uporablja celo moj japonski kolega – kajti njegov oče ga je pridobil kot trofejo in ga temu ustrezno očuval –, je predstavnik zastarele tehnologije. Po tej plati smo napredovali, Iskra, podjetje, kakršno smo poznali, že dolgo ne obstaja več, njeni odvodi različnih imen se ukvarjajo z naprednimi tehnologijami, a Ljubljančani stolpnico še zmerom naslavljamo z nekdanjim imenom.
Zaradi ure. Ki je, odkar so jo v 70. letih montirali, kovala naš čas in merila naša pota. Ura na Iskri je bila naše sidro, fiksna točka, po kateri smo določali svoj položaj, znamenje, po katerem smo se ravnali. Ljubljana je zrasla z Iskro in Iskra z Ljubljano. Vsak se je z njo lahko istovetil in vsi smo jo istovetili z mestom. Kakšna aroganca, vzeti mestu uro! Njeno izginotje je slabo znamenje: čas kot prispodoba reda, ki človeka rešuje pred neobvladljivim breznom kaosa, nastopa v mnogih zgodbah, tudi takih brez srečnega konca. Da je izginotje ure znamenje propada, ve vsak otrok, ki gleda risanke. Povrhu gre pri uri na Iskri za uro, ki je spomenik. Spomenik nekega časa. Spomin na zgodbe o uspehu.
Ljubljana tako rekoč nima nobenega originala več iz svojega herojskega obdobja. Se kdo spomni modistke z Mestnega trga? Fasada iz zelenih kovinskih lamel z izložbo v obliki pokončne polovice kroga je pričala o času arhitekturnega poguma. Unikat iz 70. let je zamenjala kvazihistorična fasada. Pa nadstrešnica pred Kavarno Evropa, znameniti »mehur« Saše Maechtiga! Kakšna silovita ustvarjalnost, postaviti nekaj tako nenavadnega, oglat svetlobni oblak, nad kavarniške stole! Nekdanji Bistro Slon iz 80. let, postmoderni interjer, ki mu je manjkal zgolj ščepec časa, da postane vintage, je z edinega mestnega vogala izrinila brezizrazna izložba še bolj brezizrazne multinacionalke. Ljubljana postaja mesto brez časa.
Ima pa Ljubljana Bicikelj, s čimer se rada pohvali in zaradi česar je, med drugim, tudi dobila prestižni naziv zelena prestolnica Evrope. A zaradi Biciklja svoje središče vse bolj polni z »malimi« svetlobnimi vitrinami. Ni mehanizma, ki bi preprečil njihovo množenje. Danajsko darilo? Zagotovo slab posel za mesto, če je z njim izgubilo pravico postavljati pravila. Kaj pa če so se Danajci polakomnili tudi vrha TR3? Kakšen imeniten oglasni prostor! Prav na sredi mesta! In to ne za male svetlobne vitrine. Za velike! Šele ko bo na vrhu nekdanje Iskre svetil velikanski modrc idealnih mer, bo Ljubljana res prava Koromandija. Prekrasna in bleščeča.
Mesta potrebujejo znake. Znaki usmerjajo, sporočajo, kaj je dovoljeno in kaj ne, artikulirajo prostor in čas, govorijo o življenju. A če »podobe stvari« mesto prekrijejo s (pre)gosto plastjo informacij, nam preprečijo, da bi mesto odkrili in spoznali. Tako trdi Italo Calvino v opisu Tamare, nevidnega mesta. Tako nas tudi uči zgodovina: od utopične Koromandije do distopičnega Mordorja je le korak. Namesto v raj tisočerih možnosti nas lahko popelje v Orwellov 1984. In to povsem brez sramu in čisto nič prikrito.
V našem mestu-brez-ure seveda ne bo vladala zmeda. Nasprotno, povsem bo urejeno. Meščani bomo gledali strmo predse in hiteli po svojih opravkih. Po mestu bodo hodili redarji in kaznovali vsakega, ki bo pljunil po tleh. In modrc bo zamenjalo Sauronovo oko.
Spoštovani župan, ura na Iskri je zaščitni znak Ljubljane. Moramo jo dobiti nazaj! Je talisman, ki v temi kaže pot. Milo vas prosim, pokličite profesorja Baltazarja, hitro hitro naj obišče Ljubljano in nam vrne uro!
