Njegove poteze je večkrat kritiziral Narodni svet v Ljubljani. A tega se ni ustrašil – in tudi zaradi tega je najbrž njegov uporniški duh, prežet z narodno zavestjo, dajal upanje ljudem tudi med drugo svetovno vojno, ko so bili Slovenci v okupirani slovenski Štajerski podvrženi popolnemu raznarodovanju, entocidu in celo genocidu. Maistrovo uporništvo je takrat v zatrtih ljudeh prebujalo duha upora in – kar je tudi pomembno – na Štajerskem ni podprlo nobene narodne izdaje ali kolaboracije. Mnogo Maistrovih borcev se je pridružilo slovenskim partizanom ali narodnoosvobodilnemu gibanju. Če v prevratnih letih 1918/1919 ne bi bilo njega, predvsem pa njegovih soborcev – prostovoljcev in tudi zvestih podpornikov v Narodnem svetu za Štajersko (Verstovšek, Rosina, Voglar in drugi), se tudi partizani ne bi imeli za kaj boriti in ne bi bilo današnje Slovenije v mejah samostojne države.
Zato lahko tem bolj razumemo Maistrovo večno bolečino zaradi izgube Koroške – če bi Maistra pravočasno poslušali in pravočasno podprli njegove vojaške posege na Koroškem, ne bi bilo izgubljenega plebiscita. Rudolf Maister, vojak, vojskovodja, general in tudi nežni poet, predstavlja enega od treh stebrov slovenskega uporništva 20. stoletja. In to zelo trdnega, na katerem slonita kasnejša dva, to sta narodnoosvobodilni boj z odporom proti nacifašizmu 1941–1945 in seveda boj za samostojno Slovenijo 1990–1991. V vojni za Slovenijo je bilo Maistrovo uporništvo eno od navdihov slovenskih braniteljev domovine in mlade države. Zato je vreden dostojnega javnega in zgodovinskega spomina.
Najbolj iskreno in neomadeževano je (sicer še vedno ne zadostno) spominjanje nanj med mladimi po šolah. Žal pa se včasih rahlo pozablja na njegove vojake – prostovoljce in tesne sodelavce v Narodnem svetu za Štajersko v Mariboru. Še posebej na njegovo desno roko, dr. Franja Rosino, ki je pomagal ustvarjati materialne pogoje za izvedbo Maistrovih vojaških potez v prevratnih letih 1918/1919. Maister je svoje vojake in častnike, s katerimi je brez dvoma oblikoval prvo slovensko vojsko, spoštoval, ti pa so mu neizmerno zaupali zaradi njegove velike korektnosti in poštenosti. Bil je enak med enakimi, celo jedel je rad iz istega kotla kot običajni vojaki. Zato so bili na svojega poveljnika močno navezani in so se ga s hvaležnostjo spominjali tudi po njegovi smrti leta 1934. Bil je in ostal njihov general, za katerega so bili pripravljeni žrtvovati vse, saj so verjeli v njegovo vojaško znanje in predvsem v nacionalne ideale, ki jih je poosebljal.
Najbrž se lahko in moramo strinjati z nesporno zgodovinsko resnico, da je general Rudolf Maister kljub temu, da ni bil avtor kakšnega pomembnega narodnopolitičnega programa za Slovenijo v pisani besedi, s svojimi dejanji, pogumom in vizionarstvom velika zgodovinska osebnost, vtkana v slovensko narodno bit. Njegova dejanja, odločnost in vojaška drznost so odlike velikega človeka, ki se je ne samo izkazal, pač pa tudi potrdil kot mož, sposoben za odločilna dejanja po koncu prve svetovne vojne. Postavil je enega od stebrov slovenskega uporništva 20. stoletja. Brez njega in njegovih soborcev ter sodelavcev ne bi bilo oblikovanja Slovenije kot nove državne tvorbe leta 1991. Takrat z zelo jasnim pogledom – uprtim v prihodnost slovenske države.
In kakšen je ta pogled danes? Zdi se, da je povsem negotov, brez prave vizije, vse preveč zazrt v preteklost in prežet z ostanki nekdanjega »kulturnega boja« s konca 30. let minulega stoletja. Zato imajo najbolj prav mladi, ki so nas tudi ob letošnjem Maistrovem dnevu te dni v marsikaterem okolju opozorili, da »naj stopimo skupaj in si priskočimo na pomoč za rešitev Slovenije«. Maister bi jim pritrdil, saj se z zdajšnjo mlahavostjo, klečeplazenjem pred Evropo, z narodno razklanostjo in omahljivostjo ne bi strinjal. Znova bi potegnil sabljo – in iskreni domoljubi bi mu šli naproti. Teh pa je še vedno veliko, veliko več kot onih, ki mu njegova drzna dejanja zamerijo, saj naj bi bila v škodo ekonomskim interesom in položaju, ki bi bil za Slovence v sosednji avstrijski državi bojda mnogo boljši.
Razumi, kdor more, a tudi to je del demokracije.
Dr. Marjan Toš Lenart v Slovenskih goricah
