Adil Khan je v četrtek v času kosila sedel na enem od boljših ležišč v predoru Bombi v italijanski Gorici – jogi, vzglavnik in več odej je bilo razkošje v primerjavi s kartonskimi zaplatami, ki so ležale nekaj metrov stran. Pogledoval je proti beli svetlobi na koncu predora in proti veliki novoletni jelki z belimi balončki na Trgu zmage. »Čakam prijatelja,« je dejal.
Ni delil usode svojega prijatelja in še okrog 50 ljudi, ki so zadnjo noč prebili v predoru, kajti zanj se je našla topla soba. A ima podobno zgodbo. V Italiji živi deset mesecev. Pred tem je bil v Švici, nato v Nemčiji, povsod so ga zavrnili. »Pravijo, da tu laže dobiš azil, zato sem prišel v Gorico,« je dejal. Ko je odkrival tančico s svoje zgodbe, v predoru ni bilo skoraj nikogar. »Odšli so v Džunglo kuhat kosilo.«
Italija je njihovo zadnje upanje
Po približno tri četrt ure hoje od predora proti Džungli prišleka pričaka goriško sejmišče, ob njem pa strma potka. Ta vodi proti nepregledni goščavi in Soči. Z brega so prihajali glasovi. Les je pokal pod težo vse močnejšega plamena, ki so ga zakurili med kamnitima kvadroma. Na leseni deski so vešče roke pripravljale hlebčke, ki so kasneje postali čapati, na tleh je bil v loncu nadev – zmečkana zelenjava in krompir. »Za štiri evre bo jedlo več kot deset ljudi,« se je zadovoljno nasmehnil eden lačnih fantov. Vsi so imeli podobno zgodbo kot Adil Khan. Povsod so jih zavrnili, v Nemčiji, Švici, Avstriji, Franciji, na Finskem… Italija je njihovo zadnje upanje.
Čeprav je komaj začel službovanje, je to že lahko spoznal predstavnik italijanske vlade v Gorici, prefekt Massimo Marchesiello. Napovedal je, da bodo ob osmih zjutraj naslednjega dne še zadnjim prebivalcem predora našli topla bivališča. Nastanili naj bi jih v bližnjih mestih. Toda kaj bo s tistimi, ki prihajajo? Prihajajo pa neprenehoma, po besedah prefekta jih v Gorico prispe 20 do 25 na dan, pretežno Pakistancev in nekaj Afganistancev. »Lahko jim ponudimo namestitev, ampak majhnemu številu. Zdaj prihaja preveč ljudi. Vlada bo sprejela odločitve in našla rešitve.« Ljudje so izvedeli, da Pakistanci v Gorici lahko dobijo azil. Zaokrožila je govorica, da je tamkajšnja komisija, ki odloča o azilnih prošnjah, milejša kot marsikakšna druga, na primer slovenska. »Verjetno prihajajo, ker veliko Afganistancev tukaj dobi azil in mislijo, da ga bodo dobili tudi oni. Vendar je večina Pakistancev zavrnjenih. Policija preiskuje, ali obstaja še kakšno ozadje.«
Do oblasti je nezaupljiva prostovoljka Cassandra, ki je zadnje štiri mesece v predoru razdeljevala hrano, odeje in obleke ter skrbela za logistiko humanitarne pomoči iz tujine. »Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, kajti ljudje še vedno prihajajo. Morda bodo po božiču spet živeli na prostem,« je ob večernem obisku predora dejala, kot bi imela zle slutnje. Blizu nje je stal moški v bundi. »Saj ni tako hudo, sem zdrav. Ampak družini vseeno ne povem, kje sem. Mame nočem obremenjevati s tem,« je, stisnjen pod kapuco, dejal Ali Sajid. Bil je vesel, ker bo naslednji dan spet spal v pravi postelji. Vsaj tako je mislil. Prav tako kot njegov sostanovalec v predoru Malik Ali Hasan. Oba sta živela v Nemčiji, Sajid štiri, Hasan dve leti. Oba sta bila zavrnjena. Videla sta žarek upanja, da se bosta premaknila z mrtve točke.
Čakanje na Trgu zmage
V petek ob osmih zjutraj so predstavniki oblasti začeli postopek premestitve. Prišli so ljudje v belih dezinfekcijskih oblekah, kasneje so delavci predor zaprli z ograjo. Kako poteka delo, si je prišel ogledat župan Rodolfo Ziberna. Okrog 50 Pakistancev se je medtem napotilo iz predora proti veliki novoletni smreki, zavili so levo mimo drsališča, dokler niso prispeli pred vladno palačo, kjer jih je čakal uradnik s šopom papirjev v rokah. Ali Hasan je dobil dokument, s katerim je šel lahko v svoje novo kontejnersko bivališče, Ali Sajid ne. Izvedel je, da je eden od okrog tridesetih ljudi, ki nimajo pravice bivati v azilnem domu, zasilne namestitve pa ne bodo na voljo vsaj do prihodnjega tedna.
Slutnje prostovoljke Cassandre so se uresničile precej pred božičem. Ljudje so živeli na prostem, v parkih in v Džungli veliko prej, preden je čez 150 ljudi več mesecev zatočišče poiskalo v predoru pod gradom. »Vedno iščejo izhod v sili, nikoli pa ne najdejo rešitve. Tako je že od leta 2014,« je opozorila, da tega problema Gorica in Italija nimata zgolj od današnjega dne.
Aliju Sajidu in sotrpinom ni preostalo drugega, kot da na Trgu zmage čakajo, ali se bodo nekako našle zasilne nastanitve. V dopoldanskem soncu je šel mimo njih prefekt Marchesiello, hodil je proti Bombiju. Lahko se je prepričal, da je šlo vse po načrtih. Ograja je bila nameščena, predor rešen. Ob šestih zvečer je eden od čakajočih sporočil, da še vedo ne vedo, kje bodo spali.
