Predsednik nemških socialdemokratov (SPD) Martin Schulz se je na današnje srečanje v predsedniško palačo odpravil v spremstvu strateškega svetovalca Markusa Engelsa in pod pezo zahtev iz vrst lastne stranke, naj znova razmisli o dosedanjem trdnem stališču, da si stranka rane po najslabšem volilnem izidu od leta 1949 zaceli v opoziciji. Ali ga je pogovor z nekdanjim prvakom SPD, donedavnim zunanjim ministrom v vladni koaliciji s konservativci in zdajšnjim šefom države Frankom Walterjem Steinmeierjem kaj omehčal, danes (še) ni bilo znano. Se je pa po vrnitvi z gradu Bellevue sešel z vrhom stranke, ki ga je po pisanju nemškega časopisja čakal razdeljen glede nadaljnjih korakov. Schulz naj bi se znašel tudi pod pritiskom nekaterih svojih najbolj gorečih podpornikov, naj vendarle razmisli o nadaljevanju velike koalicije, v kateri je SPD s konservativci iz CDU/CSU preživela osem od zadnjih dvanajst let.
Grozi globlja politična kriza
Schulz, ki je na čelo SPD prišel z vrha evropskega parlamenta z nalogo, da stranko izvleče iz koalicijske sence, pri tem ni bil najbolj uspešen. V uteho mu je lahko, da sta tudi krščansko-demokratska unija (CDU) Angele Merkel in njena sestrska bavarska krščansko-socialna unija (CSU) dosegli najslabši volilni izid od že omenjenega leta 1949. Skupni rezultat je vladna kriza, ki grozi, da bo prerasla v globljo politično. Po propadu koalicijskih pogajanj CDU/CSU z Zelenimi in z liberalci (FDP), ki jih je nekoliko presenetljivo zapustil vodja zadnjih Christan Lindner, je Schulz zatrdil, da v nobenem primeru ne nameravajo znova vladati s konservativci. Je pa dal vedeti, da bi SPD lahko podprla manjšinsko vlado dosedanje kanclerke Merklove. Za Schulza so sprejemljive tudi predčasne volitve, kljub ocenam političnih analitikov, da bi na njih nov davek plačali prav socialdemokrati (in konservativci), to pa zaradi nadaljnjega vzpona skrajno desničarske Alternative za Nemčijo (AfD), ki se je septembra prvič prebila v zvezni parlament in postala tretja najmočnejša stranka v državi.
Nove volitve niso izhod
Predčasne volitve odkrito niso po volji edino predsedniku države Steinmeierju. Po njegovih pogovorih z veljaki nesojene jamajške koalicije, ki si je poimenovanje prislužila s strankarskimi barvami, ki spominjajo na zastavo karibske države (črno-rumeno-zeleno), je že jasno, da Merklova ni naklonjena manjšinski vladi ter da so se s FDP resno razšli. Lindner je namreč v nasprotju z Zelenimi zatrdil, da tudi po morebitnih predčasnih volitvah niso več pripravljeni sodelovati v koaliciji teh treh strank.
Steinmeier namerava po današnjem pogovoru s Schulzem in predsednikom parlamenta Wolfgangom Schäublejem prihodnji teden opraviti še posvetovanja z vodstvom AfD in Levice ter z vodji poslanskih skupin, s predsednikoma zveznega sveta in ustavnega sodišča ter z ustavnimi strokovnjaki. Vsa prizadevanja bi mu seveda olajšal Schulz, a se vnovični veliki koaliciji napoveduje precejšnja negotovost. V primerjavi z zadnjo, ko je imela v 631-članskem parlamentu 504 poslance, bi imela v novi le 399 od 709 sedežev ter težave v lastnih vrstah. Predsednik socialdemokratov že zdaj vodi razglašen orkester, ki je razdeljen med pogledovanjem proti vladi in prehodom v opozicijo. Merklovo vrh njene stranke za zdaj družno podpira, a se dviguje strankin podmladek, ki na lokalni ravni že zahteva njen odstop.
Schulz je pred pogovori s Steinmeierjem dejal, da se socialdemokrati v celoti zavedajo svoje odgovornosti do države in ne le svojih volilcev, ter izrazil prepričanje, da bodo kmalu našli izhod iz sedanjega položaja. Namigi iz CDU, med njimi Volkerja Kauderja, vodje strankine poslanske skupine, kažejo, da je pripravljenost za veliko koalicijo pri konservativcih manj negotova kot pri Schulzu, je pa pogojena s trdim sporazumom, da kanclerka Merklova odsluži še četrti mandat. Za socialdemokrate to lahko pomeni, da bodo ostali v še globlji senci CDU/CSU kot po minulih dveh poskusih.
