Če se je Rusija kot velesila »prepozno« vključila v reševanje sirske vojne, je zdaj več kot očitno, da poskuša popraviti svojo »napako« in da ne želi prepustiti reševanja sirske krvave državljanske vojne, ki so jo izkoristili tudi islamski skrajneži za ustanovitev islamskega kalifata, tistim, ki so jo deloma tudi zakuhali in zanjo doslej niso našli pametne rešitve – gre za sosednje arabske države, EU in ZDA.
Potem ko je vojaško pomagala Bašarju Al Asadu, da pred čedalje bolj neenotnimi nasprotniki njegovega režima ohrani sorazmerno velik del ozemlja, potem pa še vojaško premaga del uporniških sil, se je Kremelj odločil odigrati najpomembnejšo vlogo v iskanju politične rešitve za sirsko državljansko vojno.
Moskva močna tudi v miru
Natančno dve leti po prvem srečanju sta se ruski in sirski predsednik Putin in Asad v ponedeljek zvečer znova pogovarjala v ruskem Sočiju. Asadov obisk, ki je bil njegov prvi in edini uradni obisk v tujini po novembru 2015, so skrivali vse do torkovega dopoldneva, ko so objavili poročilo o pogovorih.
Iz skopega zapisa je očitno, da Moskva poskuša še vedno biti korak pred Zahodom v iskanju rešitve za Sirijo, kajti, kot je dejal ruski predsednik na srečanju z Asadom, »vojaško posredovanje se bo zdaj končalo in zadovoljen sem, da je sirski predsednik Asad pripravljen sodelovati s tistimi, ki so pripravljeni na uveljavitev miru in poiskati rešitve za novo državo.« Ocenil je še, da so že dosegli velik uspeh, tako na bojišču kot na političnem področju. Če Moskvi uspe še mirovna misija, kot ji je uspela vojaška, potem ni dvoma, da se bo Rusija znova zasidrala v tem delu sveta kot izjemno močan in pomemben igralec.
Toda Putin ne igra zgolj na karto sirskega predsednika Asada, ki v svetu, pa tudi v delu arabskega sveta, zaradi zločinov nad civilisti ni najbolje zapisan. Že danes bo gostil srečanje dveh pomembnih igralcev na Bližnjem vzhodu – turškega predsednika Erdogana in iranskega predsednika Rohanija. Če najdejo skupni jezik v zvezi z Asadom (Turki so zahtevali, da mora oditi, a niso več tako zagrizeni), bodo verjetno glavni oblikovalci sirske usode, na katere bodo morale resno računati ZDA, Savdska Arabija in EU.
