Najbolj prepoznaven obraz severnoirske politike Gerry Adams potrjuje pregovor, da izjeme potrjujejo pravilo, po katerem naj bi se vse voditeljske politične kariere končale neslavno, če voditelj sam ne spozna, da je prišel čas za to, da se poslovi od krmila. Prevladuje prepričanje, da odhaja po lastni želji, da bi se izognil temu, da bi moral oditi na zahtevo mlajše generacije. Mnogi so godrnjali, da je izgubil fokus, a nihče si tega ni upal javno reči ali ga izzvati na voditeljski dvoboj.
Znan obraz, a dolgo neznan glas
Adamsov obraz je bil številnim Britancem znan veliko prej kot njegov glas. Britanska vlada se je namreč leta 1988 odločila za nenavadno prepoved objavljanja glasov Gerryja Adamsa in drugih predstavnikov stranke Sinn Féin (pa tudi vrste drugih irskih republikanskih) in unionističnih (protestantskih) skupin na radijskih in televizijskih postajah po vsej Veliki Britaniji. Za prepoved glasov predstavnikov enajstih organizacij se je vlada odločila predvsem zato, da bi Sinn Féin, ki je bila takrat politično krilo Irske republikanske armade (Ira), preprečila izkoriščati medije za svoje politične cilje. Radijske in televizijske postaje so prepoved obšle tako, da so igralci brali to, kar so govorili Gerry Adams in drugi. Velika večina Britancev je Adamsov glas prvič slišala septembra 1994, ko je London po prvem Irinem premierju preklical prepoved, ki je Sinn Féin prej pomagala kot škodovala. Adams, ki ima močan naglas, se je čez veliko let pošalil, da so imeli igralci boljše glasove, kot ga ima on. Če nič drugega, so ga zaradi njih po svetu bolje razumeli.
Ključen za severnoirski mir
Devetinšestdesetletni Adams, ki vodi Sinn Féin že 34 let (od leta 1983), je na kongresu stranke sporočil ne samo to, da odstopa z njenega krmila, ampak tudi, da se na prihodnjih parlamentarnih volitvah na Irskem (Sinn Féin kot stranka deluje tako v britanski Severni Irski kot v Irski) ne bo potegoval za svoj sedež v irskem parlamentu. Gre torej za dejansko upokojitev severnoirskega politika, ki je v devetdesetih letih igral ključno vlogo pri odločitvi Ire za stalno premirje in pri odločitvi republikanske stranke Sinn Féin za delitev oblasti na Severnem Irskem z nekdanjimi sovražniki – unionističnimi strankami. To je bilo odločilnega pomena za sklenitev velikonočnega mirovnega sporazuma med republikansko katoliško skupnostjo, ki se je zavzemala za združitev z republiko Irsko, in unionistično protestantsko skupnostjo, ki se je zavzemala za ohranitev unije z Veliko Britanijo. Mir je prišel po tridesetletnem nemiru in »vladavini« terorizma, bomb, atentatov, usmrtitev in pretepanja. Umrlo je več kot 3500 ljudi, veliko več jih je bilo ranjenih in postalo invalidnih. Več kot polovica umrlih je bilo civilistov.
Hvala in obsodbe
Mnogi so mislili, da Adams zapušča krmilo Sinn Féina in irski parlament, da bi prihodnje leto kandidiral za irskega predsednika, pa je sporočil, da se to ne bo zgodilo. Če je imel to ambicijo, je ta popustila leta 2011, ko je bil irski predsedniški kandidat njegov dolgoletni sodelavec in drugi najpomembnejši mož stranke Sinn Féin, letos umrli Martin McGuiness. Med kampanjo ni mogel uiti vprašanjem o svoji osebni vlogi v Iri in soodgovornosti za grozodejstva tridesetletnega konflikta na Severnem Irskem. Številni so prepričani, da sta bila v mladih letih oba, McGuiness in Adams, poveljnika v Iri.
Adamsovi privrženci so napovedano upokojitev sprejeli s hvalo njegove vloge v boju za interese desetletja drugorazredne katoliške skupnosti in v mirovnem procesu. Svojci žrtev Ire ga tudi zdaj obsojajo. Na družbenih omrežjih izmenjujejo svoje zgodbe. Med njimi je Julie Hambleton, katere sestra je umrla v eksploziji Irine bombe v pubu v Birminghamu leta 1974. Julie piše, da je ogorčena, ker bo lahko »odkorakal proti sončnemu zahodu, da bi užival upokojitev«. »Moje vprašanje za Gerryja Adamsa je, kdo je umoril naše ljubljene.«
