»Imate singelce? Iščem specialno Belo snežinko za brata, za njegov džuboks,« je zanimalo eno prvih obiskovalk sejma gramofonskih plošč, ki je na dvodnevnem gostovanju v bežigrajski knjižnici. Ravno želene male plošče zbiralci včeraj niso imeli, so pa razstavili več tisoč drugih albumov. In ponudba je bila res pestra. Od Michaela Jacksona do Tomaža Domiclja, od Beatlov do Buldožerja, od Amy Winehouse do Svetlane Makarovič, od jazza do folka, jazza, soula, funka… Brskanje po glasbeni zgodovini, med različnimi poli in obdobji glasbene umetnosti, je prevzelo marsikaterega mimoidočega.
Večji del avle je zasedel Roman Pavlin iz Kranja, ki ocenjuje, da ima v domači kolekciji okoli 15.000 plošč, skrbno ločenih od materiala za prodajo in izmenjavo. »Tole so večinoma dvojniki. Včasih kupim kakšno kolekcijo in potem nekaj plošč iz nje obdržim, tiste, za katere ugotovim, da so slabše od kopije, ki jo že imam, pa gredo naprej,« je pojasnil Pavlin, ki je v prestolnico v dveh rundah pripeljal skoraj 2000 plošč. Skrbno razporejene po žanrih, izvajalcih ali zvrsteh so čakale na radovedneže in tiste, ki delijo Pavlinovo strast.
Darilo spremenilo življenje
Zbiranje plošč je za sogovornika danes izključno hobi, za katerega priznava, da je ušel izpod nadzora, njegova zbirateljska pot pa se je leta 1975 začela naključno. Takrat mu je mamina sodelavka podarila nekaj malih plošč, ki ji niso bile všeč, njega pa so nekatere tako prevzele, da je začel iskati nove plošče teh izvajalcev. Je bil torej že takrat glasbeni navdušenec? »Ne, vse se je zgodilo zelo naključno. Nihče ni vedel, da me bo to zanimalo, potem pa se je začelo, kot bolezen.« Teh prvih malih plošč se še dobro spomni, nekaj jih ima tudi še vedno v zbirki in zanj imajo posebno vrednost.
Azerbajdžanske ljudske pesmi
Zanimanje za male plošče, ki so bile poglavitni format v 50. in 60. letih, po njegovih opažanjih pada, ker je bil to medij generacije, ki je zdaj stara od 70 do 80 let in ne hodi več na sejme. Kaj pa zanimanje za velike plošče? »Za nekatere zadeve je vedno zanimanje, najnovejše je to, da se mladi vračajo. Pred desetimi leti so plošče kupovale večinoma starejše generacije, zdaj pa pride veliko najstnikov in mladih v dvajsetih letih, ki zbirajo glasbo na gramofonskih ploščah,« je strnil Kranjčan.
Kot zbiralcu se mu je odprl nov svet, ko se je na slovenskih tleh odprla možnost naročanja plošč iz tujine, še bolj pa, ko je začel hoditi na sejme v Italijo in Nemčijo, kjer tovrstne sejme poznajo že desetletja. Zdaj jih na leto obišče okoli 30, tam pa vselej sreča zanimive zbiralce, ki iščejo zelo raznolike albume. »Nekoč sem zbiralca iz Furlanije, ki zbira izključno folk in etno, zelo razveselil, ko sem mu prinesel ljudske pesmi Azerbajdžana. To je bilo za običajna ušesa neposlušljivo, on pa je bil povsem očaran. Še danes se mi zahvaljuje!« je delil eno izmed številnih anekdot zbiralec, ki sam najbolj podrobno pokriva ameriško psihedelijo in angleški folk-rock.
Nikoli ni niti ene sekunde glasbe snel s spleta, ker preprosto ne čuti potrebe, smo ga pa povprašali, kakšen čar ima zanj poslušanje glasbe na gramofonu? Je to res prasketanje? »Ne, to je mit, ki ste si ga izmislili prav novinarji. Poznam veliko zbiralcev in vsi so perfekcionisti. Tako kot jaz so pripravljeni ploščo zamenjati trikrat ali štirikrat, da bodo dobili tisto, kar res hočejo. Zase obdržimo vedno najboljše, marsikaj pa se da popraviti s čiščenjem,« je razložil enako kot Maji Šetinc, avtorici dokumentarnega filma Viniliada: življenje gramofonskih plošč, s katerim so sklenili včerajšnji dan v Knjižnici Bežigrad.
