V svoji novi knjigi Rodrik razvije idejo, da preveč globalizacije spodkopava suverenost demokratičnih nacionalnih držav s tem, da jih vse bolj podreja gospodarskim silam in finančnim tokovom, ki ne ustrezajo nujno željam večine domačih prebivalcev. Po tej logiki lahko v globaliziranem svetu bolje deluje avtoritarna država, saj je ne omejujejo pomisleki glede tega, kaj si mislijo volivci.
Z manj globalizacije bi bil manevrski prostor za demokratične odločitve v nacionalni državi veliko večji, ker bi te manj omejevale zunanje sile, še posebno finančni trgi. Mogoči sta tudi globalizacija in demokracija brez nacionalne države, čeprav Rodrik ni povsem prepričan, da demokratične institucije lahko delujejo na globalni ravni.
Seveda Rodrik te trileme ne predstavlja kot absolutno pravilo. Bolj poskuša poudariti težave, ki nastanejo, če poskušamo hkrati spodbujati ali imeti suverenost, demokracijo in globalizacijo, delno ali popolno. A da bi čim bolj izkoristili Rodrikov koncept, je treba upoštevati neko drugo dimenzijo: to je veliko število ravni vladanja, ki obstajajo v današnjem svetu.
Nacionalna država, ki jo upravlja nacionalna vlada, je še vedno temeljni element mednarodne ureditve. Toda pod nacionalno državo so zvezne države, pokrajine, regije in mesta, ki imajo specifično strukturo vladanja. Nad nacionalno državo pa so nadnacionalni bloki, kot so Evropska unija in mednarodne ustanove, kakršni so Združeni narodi. Vsaka razprava o trilemi mora upoštevati te različne ravni oblasti.
Današnje zelo pogosto razočaranje nad vladami je deloma res reakcija na globalizacijo, ki daje vtis, da se vsiljuje nacionalnim državam. Toda drug razlog za razočaranje bi lahko bilo tudi to, da državljani čutijo, da so njihove nacionalne vlade zelo odmaknjene od njih.
Lokalne oblasti pa se ne zdijo tako daleč in državljani imajo pogosto občutek, da lahko nanje še vedno močno vplivajo. Zato je napetost med demokracijo in globalizacijo šibkejša na primer na ravni mesta. Toliko bolj, ker se zdi, da se lokalne oblasti bolj osredotočajo na zadeve na lokalni ravni, kot so infrastruktura, šolstvo in stanovanjska politika, in da ima tu globalizacija manjšo težo.
Na nasprotni strani spektra ravni so nadnacionalne strukture, kot je EU. Ne le da se EU pogosto ukvarja z vprašanji, ki zadevajo globalizacijo, kot je trgovina, ampak evropski državljani čutijo, da oddaljeni in od njih odmaknjeni Bruselj, na katerega imajo malo vpliva, krši suverenost njihove nacionalne države. Ta občutek, ki je prišel do izraza ob glasovanju o brexitu, je mogoče opaziti po vsej Evropi.
Kako te dinamike lahko še bolj zapletejo Rodrikovo politično trilemo, je bilo mogoče videti v Kataloniji, kjer je napetost med lokalno demokracijo in nacionalno državo še veliko močnejša kot napetost, povezana z globalizacijo. V resnici je veliko Kataloncev bolj nezaupljivih do španske vlade kot do globalizacije ali EU, podobno bi lahko rekli glede Škotske nasproti Veliki Britaniji.
V tem kontekstu je umik vase pri nacionalni državi, ki zavrača globalizacijo (kot se to dogaja v ZDA pod predsednikom Donaldom Trumpom), še bolj problematičen, ker pomeni nevarnost, da oživijo gospodarske in politične patologije, ki jih je v preteklosti porajal nacionalizem, in da bodo nastale nove.
Kaj pa, če bi sprejeli novo strategijo, v kateri bi okrepili tako lokalno demokracijo kot lokalno suverenost?
V številnih državah, če ne v vseh, so mesta središča inovacije in napredka, ker koncentracija prebivalstva, ekonomija obsega in pozitivni učinki privabljajo uspešna podjetja. Državljani se čutijo blizu svojim mestnim oblastem in so ponosni na svoja mesta, a ta njihov ponos in identiteta nimata škodljivih lastnosti nacionalizma.
Če nacionalna država prepusti nekaj svoje oblasti vladi zvezne države ali pa regionalni in mestni vladi, trilema slabi. Demokracija (s sočasnim občutkom pripadnosti) in globalizacija, ki jo spodbujajo odprta kozmopolitska mesta, se lahko razvijata, ne da bi zato katerakoli država izgubila suverenost.
Učinki takšnega pristopa bi bili lahko zelo pozitivni. Toda obstajajo tudi velika tveganja. Uspešna urbana območja privabljajo vse večji del kapitala, kvalificirane delovne sile in ljudi, ki so inovativni oziroma sposobni za inovacije, pa se še posebej podeželska območja pa se pogosto spoprijemajo z gospodarskim nazadovanjem: manj je služb, zapirajo se bolnišnice in šole, slabša se infrastruktura. Ta trend, kot smo videli, ustvarja plodna tla za populistične politike, ki ponujajo preproste rešitve, temelječe na ekstremističnih ideologijah, ki vnašajo razdor med ljudi in onemogočajo napredek.
Zato je treba za vsako ceno najti način, da bi od vsega začetka, preden se pojavijo prve težave, pomagali tistim, ki zaradi takega sistema zaostajajo. Tu pa nacionalna država igra odločilno vlogo, a treba je najti pravo ravnotežje, da se prepreči ponovna uveljavitev trileme.
Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes pa je podpredsednik Brookings Institution.
© Project Syndicate, 2017
