Z Glincami so imeli mestni veljaki pri poimenovanju ulic veliko težav. Ko so vas leta 1924 priključili Ljubljani, so nemudoma poimenovali ulice, in sicer podobno kot v sosednji Rožni dolini z rimskimi številkami. Ta ulica je dobila oznako Glince, cesta XII.
Leta 1939 pa so se prebivalci Glinc pritožili, da se niso navadili na čudne rimske številke, in zahtevali, da imena njihovih ulic spremenijo. Na komisijo za preimenovanje so prinesli svoje predloge. Zaželeli so si, da bi večino ulic v njihovem predelu poimenovali po krajih, in komisija jim je ustregla. Tako so ulico Glince, cesta XII preimenovali v Svetogorsko ulico, po Sveti gori nad Gorico, preostale ulice v predelu pa so poimenovali v Vipavsko, Soško, Rezijansko, Šibeniško in podobne. Večina ima taka imena še danes, Svetogorska pač ne, saj po drugi svetovni vojni ni več ustrezala ideološki usmeritvi. Zato so leta 1952 ulico preimenovali v Redelonghijevo ulico, po partizanu iz Beneške Slovenije, Marku Redelonghiju.
Za svobodo Beneških Slovencev
Marko Redelonghi se je rodil leta 1912 v Zapotoku pri Podbonescu v Beneški Sloveniji. Njegov oče Bernard je bil hribovski kmet, časi so bili hudi, še posebno za Beneške Slovence. Po ženini smrti je oče Bernard sam preživljal šestčlansko družino. Marko Redelonghi je prijel za vsako delo, ki ga je našel, da bi pomagal družini. Poročil se je z Marijo Kramar iz Podbele, imela sta dva otroka. Z ženo sta se odločila, da gresta na delo v Nemčijo, kjer sta delala po kmetijah. A ker se je družil z vojnimi ujetniki, so ga Nemci deportirali nazaj v Italijo.
Delo je dobil kot miner pri gradnji elektrarne v Trnovem pri Kobaridu. Tam je prišel v stik s partizani. Ni trajalo dolgo, ko je partizanom začel pošiljati razstrelivo z gradbišča. Italijani so ga ujeli pri kraji razstreliva, ga aretirali ter poslali v kazenski bataljon v Kalabrijo. Od tam je po kapitulaciji Italije leta 1943 pobegnil, se vrnil v Benečijo in se nemudoma pridružil partizanom, kjer je zaslovel po svojem pogumu. Postal je poveljnik čete Soške brigade, kasneje poveljnik 2. bataljona Briško-beneškega odreda. Poveljeval je v nekaj zelo uspešnih akcijah, med njimi je bil najbolj odmeven napad na letališče Belvedere blizu Vidma, kjer so partizani uničili devet letal, dva kamiona in osebni avtomobil.
Hitrejši od ostrostrelca
Od tedaj naprej je bil Redelonghi za Nemce najbolj iskan partizanski »bandit« v Benečiji. V njegovi domači vasi so prišli do očeta Bernarda, a ni hotel povedati, kje je njegov sin, zato so ga vpričo vseh vaščanov ustrelili. Razpisali so tudi denarno nagrado za informacije o njem in potlej se je večino časa skrival, v bojih na Robidišču pa je bil ranjen v nogo, tako da so ga soborci nosili od skrivališča do skrivališča. Eno od skrivališč je bilo izdano in 5. maja 1944 so ga Nemci napadli. Redelonghi ni mogel pobegniti, a ker ni hotel živ v ujetništvo, je storil samomor.
Partizanska legenda pravi, da je bil pri tem hitrejši od ostrostrelca, ki mu je prestrelil roko, da bi preprečil njegov samomor. Njegove zadnje besede soborcema, ki sta se iz zasede lahko umaknila na varno, so bile: »Pustita me an borita se za svobodo Benečije.« Leta 1951 so ga razglasili za narodnega heroja, na kraju njegove smrti v gozdu na Brdcah nad Breginjem pa stoji spomenik.
