Zaradi domnevne zlorabe uradnega položaja v postopku imenovanja Boštjana Škrleca na mesto generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva se je danes na sodišču zagovarjal nekdanji generalni državni tožilec Zvonko Fišer. »Odločno odklanjam, da je pri imenovanju šlo za zlorabo,« je očitke komentiral Fišer, za katerega je tožilka Manja Prezelj za primer priznanja krivde predlagala pogojno kazen osmih mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo.
Na zatožno klop bi moral sesti tudi nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar, a je sodnica Tadeja Borinc - Zebič postopek zoper njega zaradi odsotnosti izločila. »Po nekaterih podatkih naj bi pristopil na ponedeljkov narok,« je pojasnila. Zalar se je sicer v četrtek obrnil na medije s pojasnilom, da s sodiščem aktivno sodeluje že od prvega dne, ko je bil v oktobru vložen obtožni predlog. Seznanil ga je, da dela v tujini in da se bo 17. novembra, torej danes, vrnil v Slovenijo. Postopka pa se bo udeležil takoj, ko bodo za to izpolnjeni zakoniti pogoji, je zapisal v izjavi za javnost.
Imenovanje tik pred zdajci
Zaplet glede Škrlečevega imenovanja sega v konec leta 2011. Zakonodaja je omogočala dva načina izbora generalnega direktorja: prvega z javnim natečajem (za netožilce) in drugega s pozivom znotraj tožilskih vrst. Takrat so razpisali javni natečaj in prijavili so se trije kandidati. Ena ni izpolnjevala pogojev, med preostalima dvema pa je bil izbran Škrlec, takrat državni sekretar na pravosodnem ministrstvu. Toda Škrlec je bil še pred zaključkom postopka imenovan za višjega državnega tožilca na vrhovnem državnem tožilstvu. Točno na isti dan, 7. februarja, je Fišer sprejel sklep, da se postopek na podlagi javnega natečaja ustavi in dva dni pozneje je na podlagi kombinacije dveh členov zakona o državnem tožilstvu ministru Zalarju predlagal imenovanje Škrleca (kot tožilca) za generalnega direktorja. Ta ga je v zadnjih dneh vladanja tudi imenoval. Nova vlada je imenovanje razveljavila, zaradi česar se je Škrlec pritožil na upravno sodišče. A to se strinjalo, da postopek ni bil ustrezno izpeljan. Medtem je Škrlec ostal vršilec dolžnosti na funkciji, pozneje pa je bil na razpisu (kot edini kandidat) izbran za ta položaj. Zasedal ga je do letošnjega avgusta, ko je postal novi nacionalni predstavnik Slovenije pri Eurojustu.
Štirje ministri niso videli kaznivega dejanja
Tožilka Fišerju očita, da je omenjeno kombinacijo zakonskih členov namerno uporabil napačno, da je lahko sam odločil o celotnem postopku za izbiro kandidata in Škrlecu pridobil nepremoženjsko korist (delovno mesto). Fišer je razložil, da je najprej direktorja iskal med tožilci, saj se mu je to zdelo najbolje. Ker pa ni bilo primernih kandidatov, je šel v javni natečaj, na katerem je »zmagal« Škrlec. V času obravnavanja pritožbe zavrnjene kandidatke je bil Škrlec, kot je dejal obtoženi, neodvisno od tega postopka imenovan za tožilca. Ko se je »vse tako sešlo«, se je odločil ustaviti postopek na podlagi javnega natečaja in predlagati Zalarju njegovo imenovanje na direktorsko mesto. Še vedno je prepričan o zakonitosti svojega ravnanja, bi pa lahko minister predlog tudi zavrnil, če bi ocenil, da je kaj narobe.
Po njegovem mnenju je šlo zgolj za različne pravne razlage predpisa, sodne prakse na tem področju pa ni bilo. In da so se zamenjali štirje ministri, ki v tem niso videli kaznivega dejanja, na koncu pa ga je kriminalizirala politika (ovadbo je podala SDS). Na vprašanje tožilke, ali je v zvezi s tem ukrepal še kdo, je odvrnil, da je leta 2012 minister Vinko Gorenak državnotožilskemu svetu predlagal njegovo razrešitev. Predlog je bil zavržen. Leta 2015 pa je taisti svet ocenil, da ni ravnal skladno z državno tožilskim zakonom. »A napaka je bila tako nepomembna, da moje razrešitve ni predlagal,« je razložil.
