Enciklopedijo Zgodovina nenaravnih bitij, s poprej izpuščenimi primeri zgodovine vseh živali (iz leta 1642), ki je zdaj prišla v last NUK, podpisuje Ulissis Aldrovandi (1522–1605), pravnik, filozof in prvi profesor naravoslovja na bolonjski fakulteti (izšla je posthumno). Ker vsebuje lastniški vpis kranjskega deželnega glavarja Auersperga, ni dvoma, da spada k zbirki še petih Aldrovandijevih enciklopedij, ki so jih Auerspergi poklonili licejski knjižnici, predhodnici NUK, ki zdaj zanje skrbi. Enciklopedije govorijo o ribah, parkljastih štirinožcih, živorodnih štirinožcih s prsti, kačah in zmajih ter o preostalih brezkrvnih živalih; v novopridobljeni pa najdemo različne človeške in živalske posebnosti in deformacije.
Meceni umetnosti
»Grofi Auerspergi oziroma Turjaški so imeli v svojem Knežjem dvorcu, ki je stal na mestu današnje knjižnice NUK, bogato knjižnico. Slovela je po Kranjskem in širše, in je bila ena najbogatejših plemiških zasebnih knjižnic tistega časa,« je povedala ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir. Avtor obsežne monografije o rodbini Auersperg dr. Miha Preinfalk iz ZRC SAZU pa je dodal, da je palača sredi 17. stoletja veljala za najlepšo v Ljubljani in je bila središče kulturnega življenja. Kranjska je sicer spadala na obrobje cesarstva, a ravno po zaslugi mecenov, kot je bil Auersperg, so k nam prišli kulturni impulzi z italijanskega zahoda.
Aldrovandijevo enciklopedijo so to pomlad odkrili med rednim pregledom ponudbe tujih avkcijskih hiš in antikvariatov, a šele po šestmesečnih pogajanjih s prodajalcem v Londonu ter iskanju sponzorskih in donatorskih sredstev, pri čemer je pomagalo tudi ministrstvo za kulturo, jim je uspelo knjigo pripeljati v Ljubljano. Za izredni nakup skoraj 400 let stare knjige so odšteli 18.023 evrov.
Od človeka do kiklopa
Skrbnica in raziskovalka starih tiskov v NUK dr. Sonja Svoljšak pravi, da v enciklopediji med različnimi človeškimi in živalskimi deformacijami najdemo siamske dvojčke, zakrnele ali podvojene ude, pa tudi človeško-živalske hibride in mitološka bitja, kot so himere, harpije, sfinge, kiklopi, satiri, volkodlaki, morske deklice. Analizirane so deformacije v rastlinskem svetu, »napake« na nebu, različne rase, bajeslovna bitja, eksotične živali in rastline, spočetje otroka. V poglavju o nenavadnih običajih različnih ljudstev se znajdejo celo Karantanci. »Vedno je našel pot, da mu je uspelo pripeljati v enciklopedijo tisto, kar je hotel,« pripominja Sonja Svoljšak.
Svoljšakova opozarja, da je Aldrovandijeve enciklopedije treba gledati v kontekstu tedanje taksonomije in sistematizacije živega sveta: »Še pomembnejši zbiralec je bil Conrad Gestner, ki je trideset let prej izdal Historiae animalium, ki nosi naslov kot antično Aristotelovo delo, in tam opisuje živorodne štirinožne živali, ki rojevajo, štirinožne živali, ki valijo jajca, ptiče, ribe in vodne živali ter kače in škorpijone. Aldrovandi jih je razvrstil malo drugače – na štirinožne živali s kopiti, štirinožne živali s prsti, brezkrvne živali, predvsem pa na ribe in ptiče, kar je v naši zbirki doslej manjkalo; kot zagrizen ornitolog je ptiče popisal še v treh knjigah, za katere pa se ne ve, kje so in ali so bile kdaj tudi del Auersbergove knjižnice.«
Za Aldrovandija bi težko rekli, da je bil znanstvenik; živel je ravno v času, ko so bili z eno nogo še v srednjeveški tradiciji in so se pri raziskovanju naslanjali na predhodne tekste in avtorje, po drugi strani pa je že bilo prisotno opazovanje in empirija, kar se vidi na primerih spačkov, ki jih je profesor opisal, poudarja Svoljšakova. Skratka nič nenavadnega ni bilo takrat, če so v teh enciklopedijah nastopale kosmate kače in troglavi zmaji ali druga nenavadna bitja, ki so jih locirali na Daljni vzhod ali pa v Afriko, najraje v Etiopijo. »Dlje kot je bilo, bolj je bilo verjetno, da tam živi nekaj čudnega,« je še dodala Sonja Svoljšak.
