Čez čas se je za nami pripeljal Francoz, ki smo ga zjutraj srečali v templju. Sestopil je z motorja in se usedel na vlažna tla. Eden od otrok je pritekel k njemu in mu ponudil nekakšne prigrizke, a jih je Francoz z nasmeškom odklonil. Nato je otrok prigrizke ponudil tudi nam in tudi mi smo jih odklonili. Nato smo se spet ozrli v daljavo, kjer pa je še vedno vse stalo. Zdelo se je, da tudi nebo stoji in čaka, da se na zemlji nekaj premakne.

»Tri leta sem že tukaj,« je spregovoril Francoz, »pa še nisem ugotovil, po kakšnem sistemu vozi ta trajekt. Prideš in čakaš. Vča

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.