– Velika večina držav nima sprejete posebne dimnikarske zakonodaje, temveč dimnikarji delujejo na osnovi obrtne ali komunalne zakonodaje. Slovenija je izjema, saj ima poseben zakon in okoli 30 podzakonskih predpisov.
– V vseh državah EU izvajajo dimnikarji čiščenja in vzdrževanja kurilnih naprav na prostem trgu, rednih letnih meritev emisij in pregledov, ki jih predpisuje Slovenija, ne poznajo.
– Razlike so predvsem v sistemu nadzora dimnikarskega dela.
– V Nemčiji država imenuje »kontrolorje« za 7 let in v tem času morajo dvakrat pregledati vse kurilne naprave in preveriti delo dimnikarjev. Sistem je zelo učinkovit.
– V Angliji za kakovost opravljenih dimnikarskih storitev skrbi močna gospodarska zbornica, ki izloči vsakogar, ki ne spoštuje »cehovskih« pravil in ne dosega ustrezne kakovosti dela.
– V nekaterih državah, med katere spada tudi Slovenija, ne izvajajo nadzora storitev.
V Sloveniji velja, da se politika rada vpleta v dimnikarsko delo. Sprejeti zakon o dimnikarskih storitvah je mešanica tržne zakonodaje in državne regulacije. Poleg vpletanja politike velja še eno dejstvo: dimnikarji so zelo povezani z uradništvom, ki dejansko odloča o dimnikarski politiki.
Trenutno stanje na področju dimnikarstva v RS je zelo problematično. Dimnikarji se jezijo, ker so izgubili monopolne položaje, lastniki malih kurilnih naprav so nezadovoljni, ker se je politika postavila na stran dimnikarjev in je določila nenormalno visoke cene storitev. V trikotniku med državo, uporabniki in izvajalci storitev ni prišlo do usklajevanja, temveč je politika sama sprejemala odločitve. Za (ne)dogovarjanje je odgovorna ministrica Irena Majcen.
Civilna družba nima finančnih sredstev. Politika jo popolnoma ignorira, ni dopustila, da bi civilna družba sodelovala pri nastajanju zakonodaje. Nasprotno imajo dimnikarji denar in vpliv na uradništvo, vendar so slabo organizirani. Imajo dve dimnikarski sekciji, eno pri Gospodarski zbornici Slovenije, drugo pri Obrtni zbornici Slovenije. Oba (večna) predsednika teh sekcij dobro sodelujeta s politiko, nista pa sposobna narediti reda med dimnikarji, tako kot to počnejo na primer v Angliji. Balkanske navade so v dimnikarstvu zelo prisotne. Izigravanje predpisov, kritiziranje in pripisovanje nesposobnosti konkurenci in drugi triki so znani obema predsednikoma, vendar se izgovarjata, da država ne naredi reda na področju dimnikarstva. Ena od osnovnih dejavnosti vsake zbornice je vendar naloga, da poskrbi za red znotraj ceha. Za sedanji nered sta gospoda najbolj odgovorna.
Komu v Sloveniji zaupati nadzor dimnikarskih storitev? Nikakor ne bi smeli nadzornikov izbirati med člani sedanjih dimnikarskih družb. Podkupovanje bi bilo pomembnejše kot kakovost dela. Tudi sedanje uradništvo in inšpektorji ne bi smeli opraviti nadzorne funkcije, saj so »kontaminirani«. Država bi morala po vzoru Nemčije imenovati popolnoma nevtralne inšpektorje iz vrst nevtralnih strokovnjakov, istočasno pa poskrbeti, da se v Sloveniji konstituira močna gospodarska zbornica dimnikarjev, ki bo prevzela nadzor nad delom dimnikarjev.
Vse te spremembe je mogoče sprejeti in uresničiti v nekaj letih. Pogoj je, da bo politika izstopila iz sistema in prepustila dimnikarjem, da delujejo svobodno na trgu, da bodo prevzeli odgovornost, da bodo izločili vse nesposobneže, ki nimajo strokovnih referenc, in »špekulante«, ki delujejo na »balkanski« način.
Ivan Tomše, Brežice, v imenuDruštva civilna iniciativa, Malečnik,
Vseslovenske civilne pobude Dimnik, Novo mesto,
VCP Dimnik – enote Posavje, Brežice
