Z e-zdravstvom je seveda katastrofalen križ, se popolnoma strinjam. Skupaj s sestro sem izpolnila napotnico (pošiljam pacienta na kliniko za kronično zdravljenje, ki ga izvajajo samo tam, in to ne prvič) in jo sama poslala v »online«. Sestra me je izšolala, ker sem se usajala, da moram ambulanto narediti sama, sama vlačiti paciente od aparata do aparata, biti sama pri pregledu, sama za vse, ker ona ves čas bulji v računalnik. Za napotnico sem porabila 72 klikov, štela sem, ker me je sistem petkrat vrgel ven in sem postopek morala ponavljati, vmes sem še nekaj napačno kliknila, pa jovo na novo.
Ta ista sestra mi je tudi povedala, da je sprejetje napotnic enaka groza. Nekatere so elektronske, nekatere papirnate. Pri elektronskih sistem meče ven, nekako trikrat za vsako, pri papirnatih pa je pretipkavanja za celo knjigo. Vmes se, seveda, izklopi sistem. In telefoni zvonijo, pa na sprejemni linici je vrsta pacientov do Kitajske. Tistih, ki so obupali in se prišli sami naročit.
Hkrati mi je še povedala, da mi je do zdaj to dejstvo prihranila, da pa vseeno moram vedeti: sistem na spletu prikazuje nerealne čakalne dobe. Pri nas je realna za prvi pregled kakšnih 8–9 mesecev, sistem pa prikazuje 3 mesece. Zaradi tega se s pacienti neprekinjeno prička, ker jih nima kam naročiti v tem čarobnem, prekratkem trimesečnem času.
Zdaj pa h gospodu Cimpriču in njegovi ideji naročanja. Prav gotovo bi bilo idealno, da bi sistem sam poiskal ustanovo z najkrajšo čakalno dobo, ta pa zainteresirane paciente. Samo da bi čakalne dobe na spletu morale ustrezati resnici. Zakaj ni tako, ne ve ne bog ne hudič. Izvajalci najmanj. Poleg tega se moramo zavedati, da smo Slovenci pretežno ostarel narod, ki je tehnološko nepismen. Vsaj mi večine naših pacientov ne moremo obveščati drugače kot s fizično pošto (strošek 200 evrov vsak mesec!), ker bodisi nimajo telefona, ne poznajo svoje številke, povejo napačno številko ali ne znajo uporabljati mobilnega telefona. Kakšna e-pošta neki! Včasih nam dajo podatke otrok, pa ti ne vedo, za kaj gre, ko jim pišemo. Pri naročanju seveda niso zraven. Tudi fizična pošta pogosto ne deluje, ker pacienti niti pravega naslova ne podajo. Če se preselijo, se jim ne zdi vredno to urediti niti na kartici zdravstvenega zavarovanja niti na upravni enoti.
Gospod Cimprič, prijazno vabljeni k nam za en dan (več ne bo časa). Pokazali vam bomo, kako e-nadloga deluje na drugi strani vrat, pri izvajalcih. Mnogo in premnogo šifer, kup podatkov, ki jih je treba upoštevati, popolnoma zbirokratiziran sistem, ki ne vidi pacienta, ampak samo to, kar piše na napotnici. Izvajalci si belimo glavo z vprašanji, ali gre za prvi ali kontrolni pregled, ali se kaj sploh sme, kaj se lahko obračuna, ali se sme nekoga pregledati ali operirati z drugačno stopnjo nujnosti, kot je na napotnici, ali smemo nekoga operirati dan prej, kot je na vrsti, da ne bo kršil pravic drugih, ali smo vse podatke in opravičila skrbno zapisali na prava mesta. Pacienta nimamo več časa niti pogledati, kaj šele, da bi se ukvarjali z najboljšo možno obravnavo njegovih težav.
Strokovno sprotno izpopolnjevanje? Pozabite. Mi se ukvarjamo z zaporednimi številkami pacientov in vprašanji, ali je res vse vpisano, da ja ne bomo spet kaznovani. In ko vse vpišemo, gremo spat. Mrtvo crknjeni. Stroka? Ali to koga še zanima? Ja, mene, dvakrat na leto, ko grem na tuji kongres. Tam malo pozabim na domače sranje. Novega znanja pa doma ne morem implementirati. Nimam dostopa do novih zdravil ali pa so ta predraga, za novo opremo ni denarja. Bolj pomembno je, da so vsi pacienti operirani točno po vrsti, da se upoštevajo stopnje nujnosti na napotnici, tudi če so bebave, da naredimo za vsako napotnico tistih 72 klikov. Moj pacient – moj sovražnik. Gospod Cimprič, po tem obisku pri nas vas bo šele strah slovenskega zdravstva.
Pa pridejo inšpektorji, pregledajo naše delo in ugotovijo, da smo kršili pacientove pravice. Seveda smo jih. Saj nas sistem sili v to. Pa ne tako, kot nam oni očitajo, ampak s tem, da pacienta nismo niti pogledali v oči, kaj šele poslušali, pregledali in zdravili v skladu s strokovnimi doktrinami 21. stoletja.
To ni iluzija za 21. stoletje, to je razpad zdravstvene stroke v Sloveniji v 21. stoletju. In še slabše bo, ker se politika ne zaveda problema.
Helena Gerbec, spec. oftalmolog, Oftamed, d. o. o., Maribor