Milena Miklavčič: Mladi danes zadovoljujejo nagone, ne pa čustev

Miklavčičeva ni etnologinja in se s popisom zgodb ne ukvarja znanstveno, čeprav se je pogovarjala z več kot 3000 ljudmi, nedvomno pa je na terenu zbrala določeno gradivo, ki bi znanstvenim etnološkim raziskavam kdaj koristilo. Tudi ni psihoterapevtka oziroma svetovalka za medosebne odnose, pa vendarle ji ljudje razkrivajo skrivnosti, ki jih niso povedali še nikomur. Sama meni, da zato, ker je dostopna in zna poslušati ljudi. V tridesetih letih poslušanj so sicer te zgodbe dobile še nekaj publicističnih oblik. Najprej jih je popisovala v Žirovskem občasniku, nato tudi v knjigi Ženske (iz leta 2011).

Nisem psihoterapevtka in si tega ne želim. Odkar je izšla knjiga, me pogosto prepričujejo, da nima kakšne posebne vrednosti, ker je ni napisal strokovnjak. Na takšne pripombe se ne oziram. Francko, Marušo ali Špelo pač razumem v široki paleti njihove edinstvenosti. To mi, upam, uspeva. Znam poslušati, kar je dar, tega se ni mogoče naučiti. Hkrati jemljem ljudi takšne, kot so, ne bojim se vživeti v njihovo kožo. Kot strokovnjakinja si ne bi smela dovoliti empatije, niti jokati skupaj s sogovorniki. Kaj šele, da bi si privoščila bentenje čez tiste, ki so povzročili krivico. Skratka, kot laik imam svobodnejše roke in tega sem zelo vesela.

Na začetku so me te zgodbe posesale, ko pa mi je pred dvajsetimi leti zaradi tumorja v možganih umrl sin, star 21 let, sem spoznala, da se mi je najhujše v življenju že zgodilo. In potem tudi vse drugo, kar sem slišala, ni bilo hudo. Če mi je ženska pripovedovala, da jo mož vara in tašča ne mara, sem si mislila in ji tudi rekla, da to ni tako hudo, ker je še zmeraj živa in še vedno lahko pospravi kovčke in odide. Tudi zame je bilo po sinovi smrti zelo zdravilno, da sem hodila naokrog in poslušala ter se vživljala v zgodbe drugih ljudi. S tem sem odmislila lastno žalost, zgodbe pa se me tudi niso več toliko dotaknile. Ni pomembno, kako rešiš določeno situacijo v življenju, pomembno je preživeti in se, ko neha boleti, veseliti svojih odločitev.

Knjigo sem razdelila na tri dele, in sicer na babice, hčere, rojene po drugi svetovni vojni, ter vnukinje, katerih zgodbe sem pridobila tudi prek facebooka. Ugotavljam, da se zaljubljena ženska zadnjih sto let ni nič spremenila. V času naših babic in prababic je bila ljubezen romantizirana skozi Ovčarja Marka in druge zgodbe, ki so izhajale v Mohorjevih Večernicah. Po drugi svetovni vojni smo ženske prebirale romane Victorie Holt. Danes pa se umikamo v neresnični svet z gledanjem resničnostnih šovov, ljubezenskih filmov. Ženska, ki ni zadovoljna v svojem notranjem, intimnem svetu, se je že od nekdaj zatekala v tovrstne privide, ki so imeli eno samo napako: prehitro so se razblinili. Tudi sodobna ženska ne zna biti srečna. Ko vrže puško v koruzo, si omisli psa, se pretirano vrže v študij oziroma kariero ali pa se umakne v samskost, moški pa ostaja doma mamin sin, se preizkuša v ekstremnih športih ali poseda po lokalih.

Na videz se zdi, da se je spremenilo marsikaj, žal pa je resnica, skrita pod celofanom, drugačna. Kar se dogaja v postelji, je bolj ali manj enako, čeprav virtualni in medijski svet ljudi prepričujeta, da je danes vse drugače. Tako moški kot ženske »kupijo« marsikaj. Ko stopijo v odnose, pričakujejo takojšnjo zadovoljitev, da bo brez truda tako, kot so brali v reviji ali na internetu. Sledi razočaranje, medtem ko ženska leži in čaka, da bo konec, podobno kot babica, ki je vmes razmišljala, kaj bo skuhala za kosilo. Medijska podoba spolnega odnosa, ki ga predstavljajo lepa, čvrsta, predvsem pa mlada telesa, je daleč od realnosti. Najpomembnejši je postal užitek za vsako ceno, vrednote ljubezni, predanosti, priprave na življenje v dobrem in slabem pa so se porazgubile. Mladi imajo na voljo preveč spolnosti, pri osemnajstih so je že naveličani. Odraščajo v šolskem sistemu, ki jih usmerja v nezaposljive poklice, ob permisivni vzgoji in s tehnologijo, ki je razvrednotila medosebne odnose, pogovore, dotike. In če že iščejo bližino, želijo zadovoljiti svoje nagone, ne pa tudi čustev. Tudi toleranca do ekscesov se veča.

Ne bi rekla. Pred prvo svetovno vojno je bilo nasilja nad ženskami in otroki zelo veliko, bilo je že vkalkulirano v patriarhalni način življenja. Vseeno se je moški zavedal, da če bo ženo preveč pretepal, ne bo uporabna ne v kuhinji ne v postelji. Zlorabljalo se je tudi otroke, starši so jih pošiljali na kmetije za hlapce, tam pa so z njimi počeli marsikaj. Dogajalo se je, da so matere prodajale otroke za spolne storitve tudi po drugi svetovni vojni, včasih iz čisto banalnih razlogov. Ne smemo pozabiti, da je bil položaj žensk še v poznih šestdesetih letih zelo težak: marsikje ni bilo vrtcev, bilo jih je strah nosečnosti, porodniške so trajale komaj tri mesece, pravica do abortusa se je zares sprostila šele po letu 1970. Drži, da so imele volilno pravico, a kaj, ko je življenje med štirimi stenami marsikje potekalo zelo po starem.