V sklopu razstave Ravnikarjeva linija, s katero želijo v Cankarjevem domu zaznamovati 40 let od gradnje te najpomembnejše državne kulturne ustanove, ki je predstavljala pomemben del načrtovanja in gradnje Trga republike, so se v ponedeljek na okrogli mizi zbrali arhitekti in urbanisti. Posvetili so se predvsem vprašanju dolga do arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993), ki je leta 1960 arhitekturno in urbanistično zasnoval območje Trga republike, a je med drugim tudi avtor Moderne galerije, stanovanjskega kompleksa Ferantov vrt, navsezadnje pa tudi zgradbe Kanarček, kjer domuje naš časopis.
Ni vestno dokumentiral
Načrtovanje Ljubljane je bilo osrednja tema Ravnikarjevega dela ves čas njegovega delovanja, njegovo delo pa je premalo znano tako v širši kot v politični javnosti, je uvodoma poudaril Miran Gajšek, vodja oddelka za urejanje prostora na MOL, ki je prepričan, da »moramo poskrbeti, da se arhitektovo delo zaključi, kot je načrtoval«.
Aleš Vodopivec s fakultete za arhitekturo je pojasnil, da je prav Ravnikarjeva zasluga, da se center Ljubljane ni začel graditi proti severu, kot je bilo mišljeno v petdesetih letih. Opozoril je, da bi morali Ravnikarja bolje predstaviti tudi mednarodni javnosti, in poudaril, da uspeh Trga republike ni le v njegovi reprezentativnosti, temveč priča, da je Ravnikarja najbolj zanimala socialna antropologija, torej to, kako doživljajo enega najbolj prijaznih delov Ljubljane ljudje.
Tudi arhitekt Peter Gabrijelčič je izpostavil, da je bil Ravnikar še bolj kot v arhitekturo usmerjen v življenje, v to, da bi novo pot prihajajočim generacijam začrtal z majhnimi koraki. »Svoje geometrične zasnove je ves čas preverjal z nivojem očišča pešca, kar je posebnost, ki mu je dala prednost tudi v širšem jugoslovanskem kontekstu.«
Žal je Ravnikarjev opus izjemno razpršen, pri dokumentiranju svojega dela ni bil zelo vesten, je ugotavljal zgodovinar arhitekture Bogo Zupančič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, češ da Ravnikarjevega gradiva ni veliko. Pojasnil je, da se muzej digitalizacije zbranega gradiva še ni lotil, ker morajo podrobnosti prej urediti z arhitektovimi dediči.
Sedanjost in prihodnost
Ljubljanski podžupan Janez Koželj je povedal, da je želel Ravnikar mesto graditi navznoter in ga prekrojiti za novo rast, zato da bi imelo mestno središče generativno energijo, ki bi jo izžarevalo navzven. Podžupanove izkušnje v zvezi s pripravo dolgoročne vizije Ljubljane, s katero se je mesto zavezalo, da bo sledilo Plečnikovi, Fabianijevi in Ravnikarjevi duhovni dediščini, pričajo, da znamo ceniti velike osebnosti, ne znamo pa dopustiti, da bi njihovo delo nadaljeval kdo drug v duhu novega časa. »Tudi zato je mestno središče polno nedokončanih projektov in gradbišč.«
Delo mesta na širšem območju Trga revolucije je predstavil arhitekt Gregor Rihar, ki se je spomnil, da je morala občina pred nekaj leti pridobiti ponovno lastništvo nad površino omenjenega trga, prenovo trga pa so realizirali po prvotnih Ravnikarjevih zamislih – tlakovanje trga, ki je vidno s strehe Maximarketa, denimo imitira solatni vrt nekdanjega Nunskega vrta. Po Ravnikarjevih zasnovah je potekala tudi prenova Šubičeve ulice, podobno bo z Erjavčevo, ki bo naposled prilagojena bolj pešcem, ne avtomobilom.
Uršula Cetinski je bila kot direktorica Cankarjevega doma v sklepnem delu kritična predvsem do kulturnega ministrstva, ki ne namenja dovolj sredstev vzdrževanju stavbe kulturnega hrama; z njegove strehe je pred časom padel kos plošče, ki k sreči ni nikogar poškodoval.
