Oni dan sem se z avtom peljala od morja proti notranjosti naše mičkene dežele. Popoldan, jesensko sonce se blešči na vedrem nebu, mičkene in prelepe, res je. Na avtocesti od Črnega kala proti Razdrtemu sem se zazrla v žice, ki so napeljane čez skalovje ob robu cestišča, da se kamenje ne vsuje na cesto. Da smo državljani in naključni mimoidoči varni. Tako mi je misel hitro preskočila na ono drugo slovensko žico, na mogočno zapuščino za zdaj še aktualnega ministrskega predsednika. Tista žica je tudi tam zaradi naše varnosti. Državljanov in naključnih mimoidočih, ki so pravih farb. Ne vem, kolikšen je dejanski strošek tiste bodeče žice, za ta razmislek pravzaprav niti ni pomembno, to ni zapis o tisti žici, v tisto žico so se zapletli že nepreštevni plazovi besed, so se zapletli in sprhneli. Strošek, ki je pomemben za ta zapis, je pa strošek žice okoli ženskega zapora na Igu. Od žice ob robu avtoceste prek zloglasne žice ob južnem robu države se je moja misel v bleščavem jesenskem popoldnevu namreč zapeljala do žice ob robu Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. O tem zaporu povprečen državljan, še manj pa naključni mimoidoči, ne ve prav veliko. Ve, da je tam nekje bogu za ritjo, da so v njem zaprte ženske, ki to bolj ali manj tudi zaslužijo, ve morda še za kako ime z liste zapornic, potem se pa osveščenost povprečnega državljana glede zapora za ženske neha.
(Foto: Jaka Gasar)
Torej, tam nekje na Igu je jetnišnica za ženske. Pripornice in obsojenke v odprtem, polodprtem in zaprtem režimu bivajo v graščini, ki je bila prvič omenjena v šti...
Fenomen dramatičarke in performerke Simone Semenič nazorno pove, kaj pomeni, ko slovenska umetnica preide iz »obstranske« v »mainstream« avtorico. Ne...